V zadnjem tednu so kar trije ljudje iz mojega kroga napovedali, da bodo začeli gojiti zelenjavo. Vsi trije so tako urbani, da so me izjave presenetile.
Prvi, profesor arhitekture, sicer že dolgo govori, da si bomo morali v prihodnosti sami pridelovati hrano, če bomo hoteli jesti zdravo. Pravkar si je kupil posestvo na podeželju v severni Italiji in nas zdaj vabi, da se mu pridružimo v vaško komuno na območju, kjer pridelujejo najboljša italijanska vina in kjer ima po njegovem opisu hrana še vedno tak okus, kot ga je imela v boljših časih. Kot razumem njegovo vizijo, bomo na stara leta pobirali s polja glave najslastnejšega ekološkega zelja in jih kuhali v skupnem loncu.
Bolj nepričakovano me je z vrtnarskimi ambicijami seznanil moj prvi britanski delodajalec, in to kar med večerjo v osrednjem londonskem jazzovskem klubu Ronnie Scotts. Prejšnji torek smo prišli poslušat newyorško skupino Mingus Dynasty, ki se imenuje po leta 1959 izdani plošči legendarnega jazzovskega skladatelja Charlesa Mingusa. Vzdušje v klubih se je s prepovedjo kajenja sicer spremenilo, saj ima nezadimljena dvorana veliko manj dekadenten videz. Kljub temu pa nisem pričakovala, da bom med zlitjem zvokov iz saksofona, pozavne, basa, klavirja in tolkal slišala sosedovo izjavo, da išče »allotment«, vrtiček. Pogovor, podkrepljen z odmorom glasbenikov, se je potem obrnil v smer gibanja in zdrave zelenjave. Te teme doslej nisem povezovala z zabaviščno četrtjo Soho sredi noči.
Naslednji dan sem obiskala arhitektko, ki živi in dela v četrti Clarkenwell, skupku viktorijanskih industrijskih poslopij in skladišč, prezidanih v iskana stanovanja. Arhitektkin loft, velikanski prostor brez vmesnih sten, je izdolben iz nekdanje tiskarne. Bolj urbano ni mogoče živeti. Pa me je presenetila z enako izjavo - da išče »allotment«, vrtiček, kjer bo pridelovala hrano. V prihodnosti jo bo primanjkovalo, pravi, in si jo bomo morali zagotoviti sami.
»Allotments« oziroma vrtički so del evropske kulture, povezane z industrializacijo in urbanizacijo. Gibanje je bilo posebno razvito na Danskem in v Nemčiji v 19. stoletju, kasneje tudi v srednji Evropo, kjer so država, občine, cerkev ali delodajalci namenili zemljo za pomoč revnim delavskim družinam, da so si lahko same pridelale hrano. Koristna izraba prostega časa naj bi tudi preprečevala družbene nemire.
V Britaniji je urbano vrtnarjenje doseglo vrhunec po 1. svetovni vojni in spet med 2. vojno, ko je država skušala nadomestiti izpad uvoza hrane z lokalno pridelano. Takrat so vse londonske parke prekopali v gredice. Še danes so občine odgovorne, da preskrbijo zemljo za obdelavo, pogosto na parcelah, ki so prestrme za gradnjo ali poplavne, vendar je za najpopularnejše »allotments«, urbane vrtičke, dolga čakalna doba.
Zdaj priteguje urbano vrtarjenje srednji razred in vse več žensk. Prihajajo zaradi gibanja, pobude po hrani z znanim izvorom, iz ekoloških razlogov za zmanjšanje transporta in zato, da bi otroci videli izvor hrane in jo zato bolj spoštovali. V Londonu vse od konca 2. svetovne vojne niso tako intenzivno razmišljali o lokalno pridelani hrani. Ne nazadnje je to del družinskega proračuna, kjer si lahko človek pomaga sam.
Vrtnarjenje je v zraku. O zanimanju poročajo iz vrtnih centrov, pravkar pa je dobilo še kraljičino spodbudo. Na vrtu Bukinghamske palače so prvič po 2. svetovni vojni spet zasadili zelenjavo, in kot poročajo, bo odslej tudi kraljica Elizabeta II. na mizo dobivala pridelke z lastnih gredic.
Jana, št. 28, 14.7.2009
