Na drugo septembrsko soboto poteka tradicionalno kolesarjenje okrog odsluženih cerkva v grofiji Essex. Startnina je namenjena dobrodelni organizaciji Friends of Essex Churches (www.foect.org.uk) za obnovo tamkajšnjih cerkva, ki imajo arhitekturni ali zgodovinski pomen. Za letošnje izhodišče smo izbrali srednjeveško mestece Saffron Walden (v arhaični saksonščini »Žafranov gozd«), le pol ure vožnje in vsaj pet stoletij oddaljenem od letališča Stansted, na katerem pristaja letalo iz Ljubljane.
Grofija Essex, ki se drži vzhodnega Londona, je ena največjih in najbogatejših angleških pokrajin, kar ji je zapustilo orjaško dediščino sakralne arhitekture. Neskončno število cerkva in cerkvic, zgrajenih med 12. in 18. stoletjem, pa je v teh časih manj blagoslov kot odgovornost do stavbnih lupin z dragim vzdrževanjem.
Mnogim teh cerkva ne uspe odpreti vrat več kot enkrat na leto ali pa opravlja v njih bogoslužje le še zdesetkana ostarela kongregacija. Najmanj, kar lahko naredim za te prazne božje hiše, je septembrsko kolesarjenje, ki ga toplo priporočam – pa ne le zaradi čudovite pokrajine in gibanja. V vsaki cerkvi nas sprejmejo s piškoti, čajem in iskreno zahvalo, da smo naredili nekaj dobrega. Cerkvice brez obiskovalcev zlahka končajo v deponijah, ker je zemlja, na kateri stojijo, vredna več kot božji hram.
Usoda odsluženih cerkva je Slovencem najbrž nedoumljiv koncept, v tej neusmiljeni različici kapitalizma pa ni nič svetega. Kdor ne dela, naj ne je. Tudi cerkvene stavbe si morajo prislužiti pravico do obstanka, zato je dežela polna zapuščenih cerkvic in občasno sinagog, recikliranih v drugo funkcijo.
V mestih jih v najboljšem primeru pokupijo muslimani za mošeje ali pa jih oblasti napolnijo s sodobno javno funkcijo, kot so galerije, vrtci, zatočišča, muzeji. Mnogim teh stavb se godi slabše, prezidane so v stanovanjske zgradbe, studie, supermarkete, skladišča. Nekajkrat sem videla tudi podiranje, ko v enem dnevu zvonik izgine z obzorja in poslopje konča kot kup razbitih opek na kamionih. Žalostno.
Redka uspešnica je londonska cerkev St. Mary-at-Lambeth, ki sta jo pred podiranjem rešili dve grobnici. Na cerkvenem pokopališču počivata oče in sin Tradescantes, ki sta v 18. stoletju po svetu iskala rastline in jih prinašala v Britanijo. Po njiju se imenuje zelena tropska zel z belimi cvetki, tradescantia, ki je skorajda neuničljiva in ena začetnih rastlin za mlade vrtnarje. Zaradi te simbolne povezave je cerkev preživela kot vrtni muzej s trgovinico, kavarnico in galerijskim prostorom.
Naj se vrnem v slikoviti Saffron Walden, Žafranov gozd. Na sredini leži trg, prekrit s stojnicami, navadno s sadjem, sirom, z ribami, oblekami in rastlinjem, so pa tudi starinarji z orodjem in s porcelanom. V mestecu je več natlačenih starinarnic. Obšla sem tudi dobrodelne trgovine, ki pomagajo revnim, financirajo raziskavo srčnih obolenj, boj proti raku, lokalne upokojence, ogroženo domačo mladino.
Naš kolesarski klub je prespal v eni najstarejših stavb v tem starodavnem mestu. Pred davnim časom so jo postavili bogati trgovci z blagom, danes pa je v lasti zveze youth hostlov, mladinskih hotelov. Iz stavbe in prastarih dreves na vrtu veje zgodovina, problem pa so zanemarjenost, nič investicij in pomanjkanje stranišč zaradi strogega spomeniškega varstva in resne možnosti odprodaje. Vso stavbo smo najeli za ceno ene nočitve v londonskem hotelu. Človek bi kar pozabil na bližino milijonskega mesta.
Jana 38, 22. 9. 2009
