Takih »Klemenov« je v Sloveniji več kot 100.000. Le tretjina jih bo šla k zdravniku iskat pomoč za svoje težave. Polovica je ne bo dobila.
Duševna motnja št. ena
Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da depresija vsaj enkrat v življenju ogroža od 10 do 20 odstotkov ljudi. Pri vsakem desetem med nami se razvije tako daleč, da jo je treba zdraviti z zdravili. Pogosteje ji podležejo ženske, kronični bolniki in starejši ljudje. Depresija je trpljenje duše, ki ima posledice tudi za telo. Kaže se kot potrtost, tesnoba, obup, občutek manjvrednosti in praznine, agresivnost in umik. S seboj prinaša motnje spanja in nihanje apetita, usihanje želje po spolnosti, utrujenost in izgubo volje ter motivacije. Depresiven človek se umika v samoto, ljudje ga ne zanimajo več, dela le še z velikim naporom. V Evropi zdravniško pomoč poišče le tretjina. Le tretjina od te tretjine prejme antidepresive, 17 odstotkov pomirjevala, kar je napačno, preostali nič. Skoraj polovica jih zdravila preneha jemati mnogo prekmalu. Končno število pravilno zdravljenih tako znaša ubogih odstotek in pol. V Sloveniji 1500 od 100.000 depresivnih ljudi.
Neprepoznana motnja
Podobne podatke je dala še čisto sveža raziskava, ki jo je v štirih zdravstvenih domovih izvedel slovenski CINDI. 26 zdravnikov je najprej pregledalo paciente kot po navadi. Iz vprašalnikov se je pokazalo, da ima znake depresije 11 odstotkov ljudi, ki so k zdravniku prišli večinoma iz drugih razlogov. Več kot polovico so jih zdravniki prezrli, saj depresije niso prepoznali. V EU se ta številka giblje malo pod 50 odstotki. Na vprašanje, kolikokrat se zgodi, da zdravnik bolnika odslovi brez zdravil, čeprav mu je ta opisal, kako se počuti in kako razmišlja, Alenka Tančič s CINDI odgovarja: »Tega ne morem reči, saj nismo ocenjevali dela zdravnika s posameznim bolnikom. Je pa znaten delež bolnikov, ki so poročali o mnogih znakih depresije, pa niso bili zdravljeni ali napoteni drugam. Žal nimamo podatkov, zakaj ne in kaj se je potem z njimi zgodilo.«
Depresija vodi v samomor
Depresija ne le močno okrni kakovost življenja, temveč vse prepogosto dokončno prereže njegove niti. Več kot 90 odstotkov samomorilcev ima duševno motnjo, depresija pa privede do samomora v več kot 15 odstotkih. Marjan ve, kako je to. »Imel sem ogromno skrbi, ki so v moji glavi postajale čedalje večje. Bil sem žalosten, brezvoljen in obupan. Večina bi se na mojem mestu verjetno zapila, jaz pa sem se pijan vedno počutil le še slabše. Želel sem si, da se zjutraj kratko malo ne bi več zbudil. O tem nisem govoril, ker to ni moško. Čedalje bolj sem se odtujeval od žene in otrok. K zdravniku sem hodil po pomirjevala in uspavala. Tolažil me je, da ni čudno, da sem slabe volje ob tem, kar se mi dogaja. Nekega dne sem imel dovolj. Zavezal sem vrv za tram in za svoj vrat in stopil s stola...
Več v tiskani Jani, št. 39, 29.9.2009
