Stopil sem torej v to mesto v mestu. Ritual prehoda z odpiranjem vrat nadomešča avtomatska nizka zapora, ki je pravzaprav nenehno odprta. Semantiko ulice sestavljajo ponaredki majhnih nadstreškov, morda lesene ograjice. Svoje premikanje sem zaznal kot hojo skozi linearno urejen svet, vse je v vrstah, kot so vrstično odtisnjena besedila reklam, črka izza črke, polica izza police. Cesta pralnih praškov, bulvar pijač, ulica ribjih konzerv, avenija kozmetike, trg igrač, križišče pri zobnih ščetkah. Zidovi so zgrajeni iz prodajnih izdelkov, zgoraj je sivo nebo kovinskega stropa, spodaj ni nič razen monotonega tlaka. Vse je v ravnini in v črtah. Podobno tovarniški ali športni hali. Monotonija oblik, utrujajoče ponavljanje motivov, polica za polico. Prostor je brez oken, brez naravne svetlobe. V njem izgubim občutek za stran neba, ne vem za čas dneva, pozabim lahko na letni čas. Nimam pojma, kakšno je zunaj vreme. Kaj neki se zdaj dogaja zunaj? V takih trenutkih je rešitev GSM, kot beg iz tega virtualnega zapora. Slišim gospo, ki sprašuje v GSM, ali zunaj še dežuje, da kupi dežnik.
Svet, ki ga ustvari reklama
Vsepovsod prevladuje umetni horizont, iz megamarketa grem kot iz kina. Ne obstoje vidiki tridimenzionalne slikarske perspektive, temveč migljanje TV-zaslona. Kot da se sprehajam po velikem TV-ekranu, ki je izpolnjen z reklamnimi sekvencami. TV-kamera ima rada detajle, je analitična. Naše oko je sintetično, rado ima panorame in perspektive. V megamarketu moje oči postanejo oči kamere, ogledujem si robo, ki sem jo že videl v TV-spotih. Odigrava se ponavljanje TV-podobe sveta, sveta, ki ga ustvarja reklama. Izdelek v hipermarketu nima zgodovine, nima zgodbe. To ni blago, ki bi končalo v antikvariatu ali na bolšjem trgu, ampak hitro konča na deponiji odpadkov. Smetiščna usoda je zapisana v vsak izdelek. Nekdanjo simbolno moč predmeta na podstrešju ali posvetitev spomina v vitrini sta zamenjani z uničenjem na smetišču, kvečjemu v reciklaži. Krama nima nikakršne simbolne vrednosti.
Ikonografija cen so reklamne poteze prečrtanih starih cen, promocijske cene, »nori popusti«, cene, ki jih je nevidna roka trga znižala že na vhodu. Vse to virtualno dogajanje se konča pri ugotovitvi, da se o cenah ni mogoče pogajati. In ne samo to, sploh se ne pogovarjamo, niti kupci med seboj niti kupci s trgovci. Morda kako kratko vprašanje. Blagajničarkam pa je pogovor s kupci tako in tako prepovedan. One usmerjajo le vsiljeni ritem blagajn, ki odreja ritmiko odhoda kupcev. Udarci tipk pomikajo ljudi proti izhodu. Hitro plačaj in čim prej izgini.
Grem mimo grmade kozarcev z vloženimi kumarami, leva stran je namenjena promocijam in sezonski robi. Glavna ponudba je na desni strani. Prostor presenečenja so čela polic in netipična mesta. Presenečenja so natančno programirana, igra poteka tako, da nečesa ni tam, kjer bi po vsej logiki moralo biti. Na čelu police z makaroni najdem spodnje hlače. Povsod velja enak linearni dolgčas. Čez eno uro se nimam več česa spominjati, megamarket je kot brezplačnik za hitro branje ali rumeni tisk za hitro pozabljanje.
Igramo bogate, čeprav to nismo
Ker v megamarketu ni obvezno nekaj kupiti, velja tudi nakupovanje brez nakupov, igramo lahko bogatega človeka, čeprav to nismo. Tu stopijo na plan nevrotični aspekti potrošništva, depresija, strahovi, nevroze in v vsej akutnosti izbruhne pomanjkanje dotikov. Sodoben človek je lačen dotikov, je sestradanec, ki živi sredi množice in se sočloveka ne sme dotikati.
Družba brez dotika rojeva osamljene ljudi. V hipermarketu je steklo izložbe klasične trgovinice razbito, stvari se sicer lahko dotikamo, toda ker so embalirane, jih ne moremo čutiti z vonjanjem in okušanjem. Okušanje prehrane je prepovedano, dovoljen je le dotik predmetov. Dotik, ki se nenehno ponavlja, deluje kot masaža rok, zato kupovanje na nekatere deluje antistresno, torej zdravilno. V hipermarket hodijo na antistresno terapijo. Zato hipermarket ni toliko sprehod, kot je nezavedna manifestacija dotika. V rokah držimo ročaj nakupovalnega vozička in brkljamo po policah z blagom. Prepovedan odnos človek–človek nadomesti odnos blago–človek. V hipermarketu človek pade v brezčasnost utopije. U-topos, kraj, ki ga ni, je mogoč v času, točneje v brezčasnosti. Brezupnost iskanja utopije v realnem prostoru nadomesti brezčasnost virtualnega sveta megamarketov. To je krasni Novi svet, sodobni Eldorado, ubogi moderni človek!
Pa pojdimo raje na tržnico!
Toda izgubljeno še ni pozabljeno, pojdimo le na tržnico! In sem šel, da primerjam svoje vtise in občutke. Neponovljivost pestrega realnega prostora temelji na okusu, vonju in dotiku, na zvokih ozadja, pogovorih, glasnemu smehu, sočnih domislicah, živahnemu barantanju in na izbiranju robe z duhovitimi komentarji. Povsod so opazni neposredni stiki med ljudmi. Barvita sedanjost trenutka se kaže v bližnjih stikih. Naravni vonji in okusi, dotiki in stiki pomenijo čutnost sadovnjaka in vrta ter vonjave domače kuhinje in tradicionalne shrambe, ne pa vklopljenega hladilnika in zamrzovalnika. Zato sadje in zelenjavo večina ljudi še vedno najraje kupuje na tržnici. V ljudeh še spi spomin na tradicijo. V tradicionalnem gospodinjstvu se je pred pripravo vsakega obroka šlo na vrt ali na tržnico. Vsak letni čas je imel svoje vonjave in okuse. Kuhale so se sezonske jedi po tradicionalnih receptih. Letni čas je določal strukturo nakupa in s tem je domača kuhinja določala sestavo ponudbe na tržnici. Nakup hrane je bil sinhroniziran z življenjem družine. Potreben čas je bil od dve do tri ure na dan. Pogrete jedi so veljale za slabše. »Če ne prideš domov ob času kosila, boš jedel pogreto,« mi je pogosto rekla babica. V času kosila je bila sicer neločljiva klapa mulcev in mulk razpuščena.
Kaj vse se lahko zgodi na poti od doma do tržnice, torej v prostoru lokalne skupnosti, kjer se ljudje poznajo? Večkrat se obišče ciljna stojnica, preverjajo kakovost in cene pri konkurenci in baranta se za popust. Če tega kupec ne opravi, ritual ni popoln. Nakup poteka iz rok v roke, blago za denar. Roka je atribut verodostojnosti in vse se odvija pred našimi očmi. Blago se zavije šele po opravljenem nakupu. Zavijanje blaga je dokaz, da je bila kupčija uspešna.
Kuhinja je izgubila svojo mitologijo, ko je iz nje izginil tradicionalni ogenj v štedilniku. Namesto kuhinje imamo tekoči trak nekega Mc Donaldsa in v restavracijah hitre hrane se ljudje prehranjujejo sami. Sam sredi množice. Osamljen človek, ki se hrani sam. To je žalostna scena. Žalosten je pogled na človeka, ki se hrani sam med drugimi. Zdaj je tudi skupna miza izgubila svojo mitsko moč. Okus je močna sila povezovanja ljudi. Okušanje hrane, njen vonj in komentarji, to je stalen ritual pri skupni mizi. V hipermarketih se to poskuša nadomestiti z organiziranimi degustacijami, s predstavitvami novih izdelkov, ki še niso jedi. Pobuda je na strani prodajalk, ki vas silijo v okušanje, na tržnici pa je iniciativa nenehno na strani kupca, ki si to želi. Kulturne ritme praznikov poskuša hipermarket nadomestiti s prazničnimi »domačimi izdelki«, kruh je domač, jajca so kmečka, domače pecivo je po receptih babic. Stalno so navzoči ekotriki in bioprevare. Tu so »darovi polja in gozdov«, tam se reklamirajo »sadeži zelene doline« in »pridelki neokrnjene narave«. Toda iluzija ne more nadomestiti stvarnosti in ponaredki so sto svetlobnih let daleč od originala.
Pričujoči zapis ni pisanje nostalgika za nekdanjimi časi. Je poskus prepoznati, kaj vse nam je bilo odvzeto v imenu napredka le nekaterih. Verig hipermarketov trgovci niso zgradili zaradi nas ljudi, marveč zaradi večjih dobičkov. Tako namreč zmanjšujejo svoje stroške. Za nas pa se hrana draži in kmetje dobijo vedno manj za svoje pridelke. Poskušajte izračunati, koliko časa izgubite in koliko bencina porabite za nakupe v hipermarketih, in to primerjajte z nakupi v trgovinici, ki je morda čudežno preživela v vaši ulici? Presenečeni boste!
Tekst: Anton Komat Jana št.5, 2.2.2010
