Izbruh islandskega vulkan, ki je sredi aprila zadimil nebo nad Evropo, je vrgel senco tudi na najpomembnejši cirkus v britanskem političnem koledarju, za 6. maj napovedane parlamentarne volitve. Ritualna gladiatorska bitka za oblast v naslednjih štirih ali petih letih, ki bi po pravilu prevladovala v medijskem prostoru, je zdrsnila v ozadje. Glavna novica je milijon Britancev, ki se ne morejo vrniti domov, in skrb vzbujajoča odvisnost od letalskega prometa, kot jo ponazarja izpad svežega sadja in rož v britanskih supermarketih. Brez letal je globalizacija izginila z jedilnih miz in dobesedno gnije na plantažah Kenije in Kolumbije. Politični komentatorji pa čakajo, spet dobesedno, da se bo nebo zjasnilo.
Dolgo pričakovana volilna sezona se je začela kot navadno. Premier Gordon Brown se je po dolgem cincanju odpeljal v Buckinghamsko palačo in prosil Njeno veličanstvo, naj razpusti parlament. S tem ritualom je določil 6. maj kot dan za parlamentarne volitve, kar je sprožilo uradno volilno kampanjo. Priprave na volitve potekajo kot vedno – naoljeni aparat strankarskih prepričevanj in propagande, z eno izjemo. Za tokrat napovedujejo še posebno tesen izid, tako imenovani »hung parliament«, takega, ki »obvisi« brez absolutne večine. Jeziček na tehtnici bodo najverjetneje liberalni demokrati, doslej malček med parlamentarnimi strankami.
Britanski volilni sistem ni proporcionalen kot v večini držav, ampak sledi načelu »first past the post«, ko je v vsakem volilnem okolišu izvoljen osebno poslanec, ki dobi v njem največ glasov. Tak sistem po pravilu nagradi zmagovalca in omogoča eni od strank absolutno večino. Zato v Britaniji ni koalicij, ampak se na vladi izmenjujeta obe največji stranki, konservativci in laburisti, druge stranke pa znatno zaostajajo. Če bodo tokrat v igro vstopili še liberalni demokrati, ki zahtevajo spremembo volilnega sistema v proporcionalnega, je to morda zadnja volilna kampanja, kjer mora vsak politični pretendent osebno lobirati volivce svojega okrožja za izvolitev. In pogoj za kakršno koli vladno funkcijo je status izvoljenega poslanca.
Politični novinar Matthew Engel je v FT zapisal: »Uživam (v volilni kampanji), ko se ministri, ki so nam leta zapovedovali, nenadoma znajdejo pred svojo politično smrtnostjo ... Še najbolj pa obožujem poseben britanski obred v noči po volitvah, ki loči pomembneže od pomembnosti.« Na odru lokalne dvorane stojijo vsi kandidati v okolišu in čakajo na izid. V taki noči leta 1992 je v dvorani v Huntingdonu (premier) John Major (48.662 glasov) stal ob kandidatu z vedrom na glavi, navdihnjenem po liku Lorda Bucketheada iz filmov Vojna zvezd (107 glasov). To je noč, ki politike nauči ponižnosti.
Pri tesnem izidu bi prav izbruh vulkana Eyjafjallajokull lahko ločil premagance od zmagovalcev na volitvah. Vulkanski prah, ki je spravil na tla letala v evropskem zračnem prostoru, se je zgodil ob najmanj primernem času, na koncu velikonočnih počitnic, in povzročil kaos. Televizija je kazala Britance bivakirati na letališču v Bangkoku. Med zahodno obalo Evrope in britanskim otokom ni bilo nobenega prostega vlaka, nobenega prostora na plovilu, pa precej panike in frustracij.
Po tednu dni zmede je britanska vlada poslala nekaj vojaških ladij, da bi pobrale nekaj potnikov. Preostali »zapostavljeni in prezrti« milijon čakajočih krivi »nesposobno« vlado. Volitve bodo čez dober teden in ti jezni »vulkanski« glasovi lahko vplivajo na izid in na sestavo prihodnjega britanskega parlamenta.
Jana št. 17, 28.4.2010
