Pred kratkim je predstavil svojo novo ploščo Sol, poper in sanje ter nas spet opozoril nase. Pravzaprav ga na novo odkrivajo mlajše generacije, saj so si njegovega sodelovanja zaželeli ustvarjalci, kot so Murat in Jose ter Trkaj. Benča v nov dan žene želja po ustvarjanju in še vedno ima veliko povedati. O pokojnini sploh ne razmišlja, čeprav si včasih zaželi, da bi življenje spet teklo malce počasneje. Zato tako rad pobegne od mestnega vrveža in svoj mir najde že nekaj minut vožnje iz Ljubljane – tam, kjer je Cankarjev duh, na Vrhniki.

Je uživač starega kova, ki se ne pusti popolnoma ujeti sodobnemu ritmu. Zanj avtobus in vlak zaradi svoje počasnosti nista vzrok za slabo voljo in jezo, temveč prevozni sredstvi, ki mu ohranjata mirne živce. Do Vrhnike z avtobusom, na Primorsko z vlakom, tam ga čakata parkiran motorček in lep dan. Poleg Primorske je Vrhnika kraj, kamor se Benč izjemno rad vrača. Vsak dan ga tam namreč čaka njegov sedemletni sin Lun. Prav zaradi njega lahko Benču poleg oznak šarmer in uživač po novem dodamo še nalepko odgovoren. Na zrela leta odkriva radosti očetovstva in se temu predaja silovito. »Vedno sem imel rad otroke in z njimi se dobro razumem – ker sem tudi sam še vedno otrok. Krasno se je družiti s sinom in njegovimi vrstniki. In tukaj, stran od betona glavnega mesta, je čisto drugače. Vsi skupaj rastejo kot ena velika družina. Sem nekakšen občinski oče, saj po koncu pouka pogosto poberem Luna in nekaj njegovih prijateljev ter popoldne preživimo v pohajkovanju po bližnjih travnikih in igriščih. Cela tolpa nas je in nikoli nam ni dolgčas,« pove Benč, ki je prepričan, da je zunaj velikih mest mogoče doživeti pravo otroštvo.
Zadnja leta je življenje v mestu, Benč živi v samem središču slovenske prestolnice, dobilo črno piko. »Še pred kakšnimi osmimi leti je bilo čutiti normalen tempo, druženje in nekakšno lagodnost, morda boemskost. Zdaj pa je prevladal nor tempo: vsi hitijo drug mimo drugega, površne so zabave, površna je družba.«

Kot nekoč Cankar peš v Ljubljano. Na Vrhniki Benča vznemirja tudi duh Ivana Cankarja. »On je povsod tukaj pustil svoj pečat. Kljub temu da je bil pregovorno zatežen pisatelj, sem bil že v šoli njegov oboževalec.« Tako velik, da je v Cankarjevi maniri šel na dan, ko jutranje misli po veseljaški noči niso bile preveč bistre, na igro tenisa v Ljubljano z Vrhnike peš! »Najprej sem si hotel glavo zbistriti s pešačenjem do sosednje postaje, pa ni bilo dovolj. Podaljšal sem bistrenje še do naslednje, potem pa me je prešinilo: a ni tale frajer Cankar tudi pešačil z Vrhnike v Ljubljano! Gremo!« Pa jo je mahnil z dobro voljo in teniško opremo na hrbtu do Ljubljane in zdaj dobro ve, da je na poti kar 28 gostiln.
V enem starejših intervjujev je dejal, da je zanj poleg družine, ki se razume, sreča tudi jutro brez mačka. Še vedno tako misli? »Če bi kdo iznašel recept, kako se zjutraj človek zbudi brez mačka, bi mu dal Nobelovo nagrado,« se zasmeji. »Čeprav sem zdaj odkril recept: telo se je uprlo. To sem ugotovil pozno, ampak sem le. Spoznanje, da je treba malce zavirati – tudi to je sreča!«

Več v novi Jani, št. 21, 25. 5. 2010