Med spominke s prihodnjega obiska v Londonu lahko ob piškote princa Charlesa vključite steklenico najboljšega vina na svetu. Angleškega. Kombinacija segrevanja ozračja, prepričljive nalepke in vrhunskega marketinga ustvarjajo zmagovalca na področju, kjer Angleži niso le zaostajali, ampak jih niti ni bilo. Kako so Otočani v vinarstvu našli nišo, pa je nauk svetovni vitikulturi.
Vpletena sta malo znana vinarja, mož in žena Roberts, ki sta pred 15 leti s trto zasadila 8 hektarov zemlje v grofiji Sussex, gričkasti pokrajini južno od Londona, in ustanovila družinsko podjetje Ridgeview. Pred kratkim sta na tekmovanju, ki ga organizira Decanter, revija za pivske sladokusce, prejela prestižno prvo nagrado. V kategoriji penečih se vin nad 10 funtov za steklenico sta premagala 700 tekmovalcev iz vsega sveta, vključno z legendarnimi šampanjskimi mački, in vina, ki stanejo prepričljivo več.
Steklenica penine Ridgeview, grosvenor blanc de blancs letnik 2006, stane 21,95 funta (približno 25 evrov), kar je moj prijatelj Bill komentiral s: »Pri taki ceni bom še naprej pil (špansko) cavo,« Virginia pa bo ostala pri (italijanskem) proseccu. Očitno pa v zgornjem cenovnem razredu ne manjka kupcev, kar postajajo tržna niša za angleške vinarje.
Britanci so največji evropski potrošnik vin, a jih doma pridelajo le odstotek, in tudi to je novo. Še pred generacijo je angleško vino veljalo za posebnost, čeprav trta rodi ne le v grofijah na jugu Anglije, ampak celo sredi Londona. Pred 2000 leti so jo prinesli Rimljani, in čeprav je bilo podnebje zanjo prehladno in premokro, je še ob prihodu Normanov tisočletje kasneje v Angliji 40 vinogradov pridelovalo mašno vino. V srednjem veku so navadni ljudje pili pivo, imenitni pa bordojca, rdeče vino iz Francije, vse do 18. stoletja, ko je britanska vlada francoska vina močno obdavčila. Angleški pivci so se preusmerili na sladka vina, kot so španski šeri, portugalski port in madeira z istoimenskega otoka, ki zaradi dodatka alkohola zdržijo daljšo pot.
V Angliji se je skromna pridelava vin nadaljevala ves čas, dokler je ni prizadela epidemija na vinski trti sredi 19. stoletja, potem pa še sprostitev trga. Leta 1860 je liberalna vlada drastično znižala carino na vina, premožni potrošniki so segli po vinu iz drugih delov Evrope in s prvo svetovno vojno je angleško vinarstvo usahnilo. Skromne nove začetke je vlada leta 1960 zatrla s prepovedjo proizvodnje alkoholnih pijač, a je to kasneje preklicala.
Vinarstvo je spet vzcvetelo po letu 1990 pod vplivom vin z drugih kontinentov. Največ pridelajo belega in pozornost priteguje penina. Angleško vinarstvo spodbuja rastoča zahteva potrošnikov po lokalno pridelanih živilih in pijačah. K »prehrambnemu patriotizmu« pripomoreta pobuda Food from Britain (hrana iz Britanije), ki jo vodi DEFRA, britansko ministrstvo za okolje, hrano in podeželske zadeve, ter englishwineproducers, marketinška zveza angleške vinarske industrije. Ob English wine week (Tednu angleških vin) v začetku junija vinarji po regijah na široko odpro vrata obiskovalcem.
V Angliji in Walesu je s trto zasajenih 1400 hektarjev. Največji od 350 vinarjev jih obdeluje sto, drugi precej manj. V lanskem letu se je proizvodnja vin podvojila na 3 milijone steklenic. Cena primerne zemlje v Angliji in Walesu raste in tudi tujci vstopajo v angleško proizvodnjo vin kot donosnejšo od drugih kmetijskih panog. Vino iz Anglije je v eni generaciji prešlo od šale do šampiona.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 38, 21.9.2010
