Zanimalo nas je, kako živeti danes, ko na nas preži to in ono, kako se oprijeti nečesa, kar je že utonilo? Kako ostati resničen, pristen, odprt, ko pa družba nagrajuje tiste, ki najbolj igrajo in se pretvarjajo, lažejo, kradejo ter druge grde reči počnejo?
Dogovorila sva se v tretjem nadstropju zavoda sv. Stanislava v Štuli, v prijetnem stanovanju, kjer biva in ustvarja. Sem in tja pa tudi sprejme kako dušo, ki se je kje zataknila, izgubila vero v življenje, in ji s pravo besedo vrne delček upanja. Je pa res, da se novinarjem zadnje čase raje malček izogne. »Mediji mislijo, da vse vejo, se celo postavljajo v vlogo Boga.« To mu ni všeč, zato sva se kar nekaj časa lovila, dokler se le nisva ujela na pravih frekvencah.
Na mizi, v lično urejeni sobi, ki je dišala po prijetnem čistilu, spominjalo je na vonj vrtnice, sem opazila sončnična semena in nekaj bonbonov. In se nato zagledala v njegov veliki srebrni križ.
Škofje navadno okrog vratu nosite velik križ. Mora res biti tako težek in velik?
Škofje smo prvi poklicani, da delujemo v imenu križanega Jezusa Kristusa in da hkrati znamo sprejeti svoj križ ter tudi tistega, ki ga nosimo za druge.
Z žarečimi očmi in brez slabe volje.
Ja, tako poskušam vsak dan znova. Prav tako je tudi škof človek, ki si mora stalno prizadevati, da se spreminja na boljše, da premaguje tisto, kar je negativnega, in da se odloča za življenje.
Kako vam je uspelo ohraniti ta žar?
Ta žar je treba stalno negovati. Treba je osmisliti bivanje. Treba se je vprašati, zakaj je človek na svetu in kakšno je njegovo poslanstvo.
Kakšno?
Človek je bitje, ki ima nekaj več kot druga bitja na zemlji. Duh v človeku se je uresničil, to je božja podoba, ki je v nas. Nobena stvar na zemlji nas ne more popolnoma potešiti, ker je duh usmerjen v presežnost. Tudi papež Benedikt v zadnjem času ponavlja, da človek v sebi nosi božji genom. Božjo gensko zasnovo, ki ga nekako vleče naprej v brezmejno neskončnost.
In dobro se je vprašati, ali je smisel življenje le to, da skrbimo le zase, ali pa pridemo do spoznanja, da je naše življenje smiselno šele tedaj, ko ga dajemo za druge. Sveča ne more goreti, če ne umira, in to je podoba življenja. To velja za vse ljudi. Stalno umiramo. Vendar pa je razlika: ali je ta sveča postavljena v kot, sama zase, greje le sebe (taki so sebični ljudje), ali pa se zaveda, da je v službi, se postavi na čim vidnejše mesto, zato da drugim osvetljuje življenjski prostor.
Se vam zdi, da se v zadnjem času vse več gorečih sveč umika iz javnega prostora?
Človek kot svobodno bitje je postavljen za to, da to življenje varuje, in tisto luč, ki jo je uspel prižgati v sebi, čim bolj neguje. Drži tudi, da je včasih ta sveča šibka, plamenček komaj še brli. Takrat imamo tudi možnost, da se za določen čas umaknemo. Gremo v samoto. Imamo vrsto primerov, ko so se osebe, preden so začele javno delovati, umaknile.
Tri mesece ste živeli na Gori blagrov. Kako ste na kraju, kjer je Jezus izrekal besede, ki so preživele do današnjih dni, začutili njihov pomen?
Lahko rečem, da je bilo zame zelo dragoceno, da sem lahko nekaj časa preživel v sveti deželi Palestini, in to prav na Gori blagrov, kjer je zdaj postavljen tudi mednarodni evangelizacijski center. S tega mesta, kjer sem bival, je pogled na Genezereško jezero, kjer se je v obdobju njegovega učenja odvijalo največ stvari. To je bil čas okupacije. Rimska država je okupirala velik del Sredozemlja in tudi Palestino. Izraelci so to strašno težko prenašali. Rimljani so morali, zato da so jih krotili, na eni strani jezera narediti posebno vojaško trdnjavo, ki se imenuje Tiberija. To je bila vojaška postojanka in je imela nalogo, da obvladuje Galilejce, ki so se neprestano upirali. Na drugi strani jezera je bila nedostopna utrdba Gamla, središče zelotov, voditeljev odpora. Oboji pa so uporabljali isto sredstvo: nasilje. Jezus je izbral popolno alternativo, ki more na dolgi rok pomagati. Izbral je pot blagrov. Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor miroljubnim …To pot je oznanil in jo tudi živel. Kar sem med drugim začutil tam, je vstajenjska vera, ki ti pomaga živeti. Življenje je močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva, dobrota močnejša od hudobije in svetloba močnejša od teme. To so temelji, ki ti dajo upanje.
Kako naj gradi nekdo, ki je postal človeška ruševina? Nima moči, nima te sreče. Pade v depresijo, jemlje tablete. Kako naj spet zaupa, ko pa je po njegovem prezrt in pozabljen, tudi od Boga?
Ja, to je velik izziv za kristjane danes. Jaz sem začutil, da ima Kristus tudi danes močno sporočilo za človeštvo. Nasilje rodi nasilje. Današnja družba v veliki meri rešuje posledice. Požare gasi z novim ognjem, vendar to ni rešitev. Treba je iti k vzrokom. Treba se je vrniti k človeškemu srcu. Bolj je treba odpreti srce za tiste, ki se znajdejo v stiski.
Kako se to kaže v praksi?
Zdaj, po petletnem stažu nadškofa, imam malo več možnosti, da sem v neposrednem stiku z ljudmi v stiski, ki sem ga prej zelo pogrešal. Ves čas se je nekam mudilo. Ljudje so neizmerno hvaležni za vsako besedo zaupanja.
Večkrat slišimo, da večina spi. Kaj lahko Cerkev danes stori za to, da se jih bo več zbudilo, ali raje dopušča, da spimo naprej?
Vloga Cerkve danes, pa ne kot neke hierarhije, ampak vsi mi skupaj, ki nosimo to ime, je poslanstvo. Ko sam sprejmeš luč, ko se veseliš življenja, potem prinašaš luč v svoje okolje. Tukaj je rešitev za prihodnost. Mislim, da ni druge poti, kot je Jezusova, da ne vračaš hudega s hudim, ampak z dobrim. To s človeškimi močmi ni mogoče. Potrebujemo Kristusovega duha, da nas notranje napolni in spremeni, potem lahko začneš. To ne gre naenkrat. Ko prosiš za ta dar, se začne spreminjati notranji odnos do človeka; da ga ne obsojaš, ne razmišljaš, kako se boš maščeval, da moraš vse stvari poravnati, da se mora vse na pravičen način odrešiti. Tisto, kar se da rešiti, se da samo tako, da začneš pri sebi.
Se pravi, pravice na tem svetu ne bomo našli. Pa bodiva bolj konkretna. Na primer, žena alkoholika ali moža, ki jo vara, naj moža ne zmerja, ampak naj bo ljubezniva, prijazna. Vse naj prenese. Sama sebe naj spremeni, pa se bo morda tudi mož: je to tako mišljeno?
Ne, to ne pomeni, da dopuščaš vse. Konkretno alkoholiku žena pomaga tako, da mu zelo resno postavi določene pogoje. Vsaj izkušnja uči, da se človek, šele ko je postavljen pred zid, morda odloči, da bo nekaj naredil. To pa še ne pomeni, da ga obsojaš, da imaš pri vsaki stvari sodbo, da vedno vse veš. V resnici lahko sodimo in tudi obsojamo dejanja, ne pa človeka. Človeka nikar, je Gregorčič zapisal v eni svojih pesmi. Ker mi nikdar ne vemo, zakaj je človek reagiral na tak način. O tem zanimivo razmišlja filozof Martin Buber: princip dialoga. Ljudje težimo k temu, da bi drugega človeka razumeli, ga presodili in ga tako obvladali. To ni dobro. Vsak človek je enkratno in skrivnostno bitje, ki ga nikdar ne bomo popolnoma razumeli.
Kaj bi potem predlagali zakonskemu paru, kjer pogosto eden od zakoncev teži k temu, da bi drugega spremenil po svoji podobi, ker je prepričan, da bo tako lažje živel?
Ja, obstaja želja, da bi človeka oblikoval po svoji podobi, ne po božji. Vsak človek je drugačen. In tudi mož in žena, kjer je najtesnejša povezanost, tako duše in telesa, nikoli v popolnosti ne bosta razumela vseh skrivnosti, ki jih nosita v sebi.
Trpeča žena ali pa, nasprotno, trpeči mož na primer vzvišene žene, ki hoče imeti v vsem in vedno prav, lahko torej obsoja njena dejanja, vendar mora biti sposoben krivico, ki se mu godi, sprejeti nase, da bi rešil njo?
To bi bilo herojsko dejanje, ki ga nihče ni dolžan narediti. Je pa lahko izhodišče za reševanje tega stanja. V naših medsebojnih odnosih povsod kaj škripa. Povsod so kakšne težave, ampak če začnemo pri sebi in rečemo: Kaj pa lahko jaz sam prispevam ta trenutek, da bi bilo pri nas lepše? Mogoče je včasih potrebna le majhna pozornost. Le kakšna beseda. Večkrat sem slišal duhovno modrost, ki pravi, da sta dve besedi, ki sta potrebni za skupno življenje, hvala in oprosti.
Včasih je to lahko premalo. Mati s petimi otroki ostane sama. Mož si izbere bolj sveže meso. Ta mati je vneta vernica. Njeno življenje je že eno samo dajanje. Kako je lahko tako kaznovana? Kam se je skril Bog?
To moževo dejanje je skrajno podlo, vendar je izraz njegove svobodne volje. Ženina situacija je izredno težka. Vendar Bog vidi tako moža kot ženo in bo ukrepal. Ta mož si je nakopal prekletstvo. Žena pa bo dobila potrebno pomoč, da bo kot kristjan postala znamenje vere tudi za druge, ki vere nimajo. Človek se s težkimi preizkušnjami očiščuje, postaja bolj človek. Trpljenje je zaznamovalo to naše bivanje. Mi se vzpenjamo na goro in to terja napor, da bomo lahko z vrha gore nekoč zleteli. Življenje pa ni nikoli samo noč. Sonce se pojavi. In tudi kadar ga ne vidimo, vemo, da je. Tudi kadar so oblaki, vemo, da je, da bo posijalo. Tako tudi vemo, da Bog je, tudi kadar ga ne vidimo. Velikokrat se nam skrije, ampak vera je prav to, da zaupamo, da je Bog tudi takrat, ko ga ne vidimo, navzoč.
Mi smo pa tako neučakani in vse hočemo takoj. Se pravi, da se moramo učiti tudi biti potrpežljivi.
Vse hočemo na hitro. Pritisnemo na gumb, pa se že nekaj premakne, ampak najlepše stvari v življenju zmeraj prihajajo počasi. V nebesa se ne da z dvigalom.
Se pravi, da bi morali tudi usodo svojih otrok bolj prepustiti v »božje roke«. Oziroma toliko dozoreti, da bi bili osvobojeni potrebe otroke vzgajati po svoji podobi.
Ja, danes mnogi starši želijo bolj zunanje uveljavljanje. Zahtevajo: študiraj, uredi si življenje, najdi si dobrega sopotnika, da boš užival življenje. To je prav. Vendar imajo vsaj krščanski starši tudi veliko nalogo, da rečejo otroku, ne pozabi na Boga.
Kljub vsemu ima veliko mladih sanje, ki so povezane z imetjem, to pa zahteva pravila, ki se jim je treba podrediti. Kakovost življenja pa se skriva drugje. Kako to povedati, da bo slišano?
Zdi se mi, da paradigma imeti, imeti, ne bo zdržala, da se bo sesula. Morda se podira že zdaj, ko se podirajo stvari, ki so se zdele zelo trdne. Vprašanje je, ali je denar sveta vladar. Čas je, da se začnemo glasno spraševati, kaj je tisto, kar prinaša trajno srečo. Kaj je kakovost bivanja?
Čim več časa preživeti v naravi že pripomore nekaj k spodbujanju sreče. Midva nisva šla v gozd nabirat gobe, kot sva za ta pogovor sprva načrtovala, tudi zaradi klopov in medvedov. Katerih se pa bolj bojite?
Ja, medveda se malo bolj, ker sem ga že srečal. Medved te lahko tisti trenutek ubije. Srečal sem ga zelo na blizu in takrat sem videl, kaj je strah.
Pa gobe, ki jih naberete, sami pripravite?
Dam jih v kuhinjo ali pa jih sam pripravim. Nabiram jih kakih 20 vrst.
Prepevate še kaj?
Ja, prepevam, včasih z drugimi, včasih sam. Kadar molim psalme, sočasno že melodijo oblikujem, zelo po svoje. Če bi me kdo poslušal, bi rekel, da je prehuda.
Se pravi, so nebesa lahko tudi že na zemlji.
Tu je lahko samo odsev nebes.
Še kaj optimističnega za naše bralke?
Mnogi ljudje tarnajo, zakaj ima vrtnica trnje. Nekateri pa pravimo: na takem trnju pa tako lep cvet raste.
