Strinjam se z vami, da redno spremljanje novic, v katerih naši strokovnjaki vsak dan sami sebe demantirajo, in to vsak dan počnejo z enako prepričljivostjo, v človeku začne zbujati negotovost. Doživeli smo že manipulacije svetovnih razsežnosti glede pandemije gripe. Tudi pandemične razsežnosti nevarnosti pred radioaktivnim oblakom je zato treba jemati s trezno glavo.
Čudežne tabletke ni
Osebno sem doživela černobilski dež. In ker sem takrat živela z enim redkih strokovnjakov za elementarne delce, ki ni bil del »atomskega lobija«, so me v inštitutu v Vinči premerili zelo natančno. Takrat sem tudi slišala tisto, o čemer danes nič ne slišimo. Radioaktivni jod je le delček vsega, kar se je takrat sprostilo. Ker je njegovo delovanje časovno najkrajše, je tudi izogibanje njegovemu vplivu smotrno in izvedljivo. Dolgoročnim posledicam drugih radioaktivnih snovi, ki se ob takšnih dogodkih lahko sprostijo, pa ne moremo ubežati, ker ostanejo v našem okolju še tisoče let. Niso izginile, le uradno varno dozo so takrat dvignili na raven izmerjene, da ne ustvarjajo preplaha med ljudmi.
Torej, ko govorijo o tabletah »proti radiaciji«, govorijo le o jodovih tabletah, ki lahko tako napolnijo telo s to snovjo, da je potem vezava morebitnega radioaktivnega joda iz okolja manjša. Čudežne tabletke, ki bi vas zaščitila pred celotnim delovanjem ionizirajočega sevanja (to je strokovni izraz za tisto, kar navadni smrtniki imenujemo radiacija), pa znanosti še ni uspelo narediti.
In če se naši znanstveniki tako radi igrajo z nevarnimi snovmi, čeprav ne vedo, kaj početi, ko se igrače pokvarijo, ima narava drugačno strategijo. Skozi tisočletja je ustvarila naravna zdravila tudi za težave, ki jih imamo šele danes.
Modrost narave proti sevanju
Če vas skrbi, ker teh tablet pri nas ni mogoče dobiti, lahko poskrbite za zadostno količino joda tudi na naraven način. A. Vogel je razvil kelp – popolnoma naraven pripravek joda iz rjavih morskih alg, lišaja in vodne kreše, ki se v primerjavi z anorganskim, kemično čistim kalijevim jodidom v telesu laže presnavlja.
Čeprav je Vogel deloval v času, ko svet še ni bil posejan z atomskimi reaktorji, ga je ta tema zelo zanimala. V svoji knjigi Ljudski zdravnik, ki jo bomo končno lahko brali v integralni izdaji (v stari so si prevajalci v slovenščino dovolili cenzurirati marsikatero poglavje), je Vogel opisal tudi svoje opažanje, kako dovolj kalcija v telesu vpliva na to, da je telo manj dovzetno za škodljiva ionizirajoča sevanja, v enem od njegovih pripravkov so bile osnova jajčne lupine in kopriva.
Da je imel prav, so vedeli tudi kmetje, ki so živeli v Ukrajini. Po černobilski katastrofi so bili strokovnjaki, ki so merili radioaktivnost tal, presenečeni in so se spraševali, kako je mogoče, da so bila nekatera polja obsevana čez vse meje, na sosednih poljih pa so izmerili minimalno sevanje. Ko so se pogovarjali s kmeti, so ugotovili, da so na poljih, na katerih je bila kontaminacija minimalna, uporabljali tradicionalni pripravek gnojevke, ki so ji dodajali jajčne lupine in bazaltni pesek. To recepturo priporoča tudi Maria Thun in jo izdelujejo vsa slovenska društva za biodinamiko. Ker bi bila ob morebitni nuklearni katastrofi zaščita zemlje in pridelka življenjskega pomena, je to zelo dobro vedeti.
Drugi naravni viri joda
Dober vir naravnega joda so tudi slanuše – halofitne rastline z visokim deležem soli, ki jih je sicer na naši obali prepovedano nabirati, so pa na voljo na številnih dalmatinskih otokih. Seveda morate izbrati čisto okolje in jih nabrati, preden jih zalije kakšen radioaktivni oblak.
Te dni smo v projektu Skupaj za zdravje človeka in narave dobili tudi zelo zanimive podatke o koristnosti miso paste, ki jo lahko kupite v trgovinah z zdravo prehrano. Ker se te dni vse odvija zelo hitro, nam teh podatkov še ni uspelo preveriti. Ker pa zagotovo ne more škodovati, smo se odločili tudi to posredovati v javnost.
Dr. Shinchiro Akizuki, direktor bolnice St. Francis v Nagasakiju, je dolga leta živel le nekaj kilometrov stran od kraja udara atomske bombe, ki je padla na Nagasaki, kljub temu se pri njem in njegovih sodelavcih niso razvili nobeni znaki vpliva takšnega sevanja.
Dr. Akizuki je to dejstvo pripisal vsakodnevnemu uživanju miso juhe. Njegova teza je bila leta 1972 potrjena z raziskavami, ki so v misu dokazale prisotnost dipikolonske kisline – alkaloida, ki nase veže težke kovine, na primer radioaktivni stroncij, in jih izloča iz telesa.
Leta 1981 so raziskave v japonskem Centru za raziskave raka pokazale, da redno uživanje miso juhe občutno zmanjša tveganje obolevanja za nekaterimi vrstami raka ter za boleznimi srca. Nedolgo tega je znanstvenikom z Univerze Tohoku na japonskem otoku Hokkaido uspelo iz misa izolirati nekatere snovi, ki nevtralizirajo vpliv nekaterih karcinogenov. Prepričljiv dokaz za varovalni učinek, ki ga ima miso pred radioaktivnim sevanjem, je bil objavljen 1990. leta na Japonskem, v njem je profesor Akihiro Ito iz Laboratorija za atomsko radioaktivnost na Univerzi v Hirošimi prevetril poročila evropskih držav, ki so po katastrofi v jedrskem reaktorju Černobil uvažale polne tovornjake misa vrste hatcho.
Če miso ljudi ščiti pred posledicami radioaktivnega sevanja, tako je sklepal profesor Ito, potem bi morale podgane, ki jih hranimo z misom in so nato izpostavljene radioaktivnemu sevanju, redkeje zbolevati za rakom kot obsevane podgane, ki misa niso dobivale. Poskusi so dokazali pravilnost njegovega razmišljanja. Podgane, ki niso uživale misa, so od dva- do trikrat pogosteje zbolele za rakom na jetrih. Še bolj presenetljivo je bilo dejstvo, da je Ito uporabljal industrijsko izdelan prašek misa, torej najslabšo možno kakovost! Številni naturopati in zdravniki, ki prakticirajo tradicionalne vzhodnjaške metode zdravljenja, pripisujejo počasi zorenim vrstam misa, na primer hatcho misu, najmočnejšo zdravilno moč.
Med dobre vire joda uvrščamo tudi bakalar, ostrige, sardine, vendar je treba upoštevati, da so mnoga izmed teh živil danes dodatno obremenjena tudi s težkimi kovinami. Školjke imajo sposobnost bioakumilacije, ki lahko tudi do milijonkrat preseže količino strupov v njihovem okolju. Vsem smetem, ki smo jih že zmetali v morje, nafti iz Mehiškega zaliva, ki z zalivskim tokom še vedno pride tudi do nas, smo te dni dodali še en vir onesnaženja. Japonci hladijo reaktorje z morsko vodo. Kam pa gre ta odslužena voda? Jo lahko zadržijo ali gre nazaj v morje? Zagotovo ne bo ostala le ob njihovih obalah. Vplivala bo na življenje v morju, na ribe, školjke, rake … na vse tisto, kar bo prej ali pozneje prišlo tudi do našega krožnika. Živimo v svetu, v katerem je vse povezano. Zato potrebujemo tudi čim prejšnjo povezavo vseh dobrih izkušenj, ki smo jih zbrali in s katerimi si lahko pomagamo ob takšnih in podobnih dogodkih.
Piše: Sanja Lončar Jana št. 12, 22.3.2011
