Manica Vrhovšek
Čeprav je 37-letna Manica Vrhovšek iz Prelog pri Slovenskih Konjicah v življenju prestala veliko, nikoli ni vrgla puške v koruzo. V vsaki težki stvari zna najti nekaj lepega, kar jo žene naprej. Po težki ločitvi se ji je nasmehnila sreča. Spoznala je krasnega človeka in v zakon je pripeljal sina. Ona je od prej imela dve hčeri, skupaj pa imata še dva otroka. Moji, tvoji in najini, kot v šali pravita potomstvu, se učijo spoštovati različnost in prilagajati. Levji delež skrbi za družino je na Maničinih plečih, česar se njeni najbližji zavedajo. Zato so bili veseli, ko je bila izbrana za preobrazbo. Nestrpno so čakali, da se bo vrnila domov in bodo občudovali njeno novo podobo.
»Starši so me imeli radi in so se bali zame, da se mi ne bi kaj zgodilo, me niso nikamor pustili. Verjetno sem se prav zato tako hitro zaljubila, da sem lahko sploh kam šla. Pri devetnajstih sem že imela hčer, nekaj let pozneje še eno. Z možem sva prva leta nekako vozila, nato pa je življenje postalo nevzdržno. Pred enajstimi leti se mi je nekako le uspelo ločiti, kar mi je bilo v veliko olajšanje,« je pripovedovala. Zaradi bridke izkušnje se je dolgo otepala moških, saj si ni želela še enega takšnega poglavja v življenju. »Živela sem na svojem, bila sem samostojna. Skrbela sem za hčeri in hodila v službo, v Unior v Zrečah, saj sem po poklicu orodjar, pozneje pa sem se izšolala še za maserko.« Okoli nje se je nekaj časa motal znanec. Ni mu posvečala veliko pozornosti, saj se ji ni zdel preveč resen. Nasprotno, slovel je kot precej »navihan«. A je tudi njemu življenje prineslo precej preizkušenj. Kar dobro se je znašel kot oče samohranilec. Ko se je enkrat zagledal v postavno Manico, se je tako dolgo smukal okrog nje, da mu je sklenila dati priložnost. Tega ni nikoli obžalovala. Izkazal se je za zaupanja in ljubezni vrednega ter odgovornega človeka. Po poroki sta se jima rodila še dva otroka. »On je v zakon pripeljal sina, jaz dve hčeri, skupaj pa sva dobila še dva. Zdaj mi je tako lepo, kot mi ni bilo še nikoli. Z možem sva se dogovorila, da pustim službo in se posvetim otrokom. Ker imajo precej daleč do šole, jih zjutraj peljem v šolo, popoldne pa jih poberem. Skupaj pojemo kosilo in napišemo naloge. Tako imajo otroci Martina, Špela, Andrej, Viktorija in Ana ves čas red, jaz pa sem na tekočem, kako jim gre v šoli,« je opisala svoj vsakdanjik. Pri petih otrocih ji ostaja le malo časa zase. Najraje ga izkoristi za kvačkanje. Pri tem je spretna in okoličani radi kupujejo njene kvačkane prte ter konfete, odprla pa je že tudi popoldansko dopolnilno dejavnost. Lani se je v njenem življenju zgodila še ena velika stvar: na pobudo moža so bili prvič družinsko en teden na dopustu na Debelem Rtiču. »Imeli smo se super, saj je dopust za sedemčlansko družino le težko izvedljiv. A se nad življenjem nikoli ne pritožujem. Če ima človek veliko dela, nima časa misliti na težave,« je izdala svojo življenjsko filozofijo ta izjemna in ponosna ženska.
Nasvet frizerja in mojstrice ličenja
Manica je povedala, da si je za to preobrazbo prvič, odkar je pred sedmimi leti pustila službo, vzela čas zase. »K frizerju grem, kadar sem do skrajnosti naveličana sama sebe. To se pravi enkrat ali dvakrat na leto,« se je zasmejala. Zdaj že dolgo ni bila, saj se je prišla lepšat s srednje dolgimi lasmi, prepredenimi s prameni. Lasje so bili ravni in precej redki. Frizerka jo je postrigla tako, da je dosegla bujnejšo pričesko. Postrigla jo je asimetrično, pri tem pa pazila, da Manica doma ne bo imela veliko dela z urejanjem pričeske.
Mojstrica ličenja Manca ji je najprej prekrila drobne nepravilnosti na obrazu, nato pa ji se posebnimi potezami čopičev in ščetk na videz izbrisala kar precej let, ki jih je življenje pustilo na njenem obrazu.
Tekst: Andreja Comino andreja.comino@delo-revije.si
Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Ličenje: Manca Maselj
Stilistka: Nana Sojer
Pričeska: Damijana Šeligo za Frizerski studio Zik Zak, Videm 51, Videm pri Ptuju in Ljubljanska cesta 40, Slovenska Bistrica
Lasna kozmetika: z.one
Oblačila in nakit: suknjič Mexx, Emporium, srajca in nakit New Yorker
Jana št. 12, 22.3.2011
