Te dni v novicah prevladujeta dve temi: potres, cunami pa posledična jedrska in humanitarna kriza na Japonskem, in Libija, kjer je po začetnem uspehu upornikov polkovnik Gadafi začel pobijati lastno ljudstvo – medtem ko je mednarodna skupnost govoričila, kot da se nikoli ne bi pripetila Ruanda. Ali Sarajevo.
V to turobnost je padel 17. marec, praznik sv. Patricka, rojenega ob koncu 4. stoletja, ki je na Irsko uvedel krščansko vero, po legendi pa tudi pregnal kače in nasploh prinaša srečo, tako da ga Irci praznujejo kot svojega zaščitnika. Najbolj množična parada sv. Patricka poteka v New Yorku, kjer se je udeleži vsako leto več sto tisoč ljudi, obraze si namažejo z zeleno barvo, nosijo smešne zelene klobuke, se okrasijo z znakom deteljice in pijejo temno pivo guinness. To je dan za poudarjanje irske pripadnosti. Na letošnjega je celo ameriški predsednik Obama omenil svoje irske korenine. Tudi sam imam prapraprapradedka »ali pa celo petkrat pra«, se je pošalil, iz Irske.
V Londonu živi ogromno Ircev in ljudi irskega rodu, pravijo, da ima vsak Anglež irsko babico. Praznik sv. Patricka sicer ne poteka s takim kravalom kot drugod, ga pa ni moč prezreti. Pubi v moji četrti so okitili okna z nalepkami zelenih deteljic in pred njimi stojijo pivci z zelenimi klobuki ter s kozarci guinnessa v rokah. Celo v mojem supermarketu, ki pripada verigi Waitrose, je vodstvo postavilo stojnico, pokrito z zelenim blagom, in nakupovalcem ponujalo kozarčke legendarnih irskih pijač: temno grenko pivo guinness, viski jameson in liker baileys irish cream. Mimogrede, recept za ta liker si je izmislila irska turistična organizacija ali mogoče zveza poslovnežev, tako da je zmešala dve sestavini, ki ju je na Irskem v izobilju: smetano, izdelek irske govedoreje, in svoj viski. Prvič sem videla tudi kombinacijo guinessa s smetanovim likerjem. Sama je nisem poskusila, očitno pa nekaterim tekne.
Kot rečeno, sv. Patricka povezujejo z zeleno barvo, deteljico in srečo. Koliko je je letos prinesel Ircem, ki se utapljajo v finančni krizi, ne vem, zato pa je, kot kaže, pomagal Libijcem. Ob izteku tega praznika je prišla novica, da je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo o zaščiti libijskih civilistov pred naskokom samodržca polkovnika Gadafija. Ta je proti svojim državljanom, ki so se uprli njegovi 40-letni krvavi diktaturi, poslal vojsko in tuje plačance. Še včeraj smo na zaslonih gledali demonstracijo žensk v mestu Bengazi, ki so rotile za mednarodno pomoč. Britanija je bila med državami, ki so mednarodno skupnost spodbujale k pomoči temu zametku arabske demokracije. Z resolucijo Varnostnega sveta so dobile mandat, da z vsemi potrebnimi silami zaščitijo libijske civiliste in preprečijo prelivanje krvi (in nov val beguncev v Evropo). V nekaj dneh naj bi poletela letala mednarodnih sil, kako se bo to nadaljevalo, pa še ni jasno.
Drugo vprašanje je orjaška humanitarna in jedrska kriza na Japonskem. Po strahotnem potresu, ubijalskem valu in poškodbi v jedrski elektrarni sta se zarotila še sneg, ki ovira reševalce, in lakota. Ne razumemo, kako lahko slike premraženih, lačnih ljudi prihajajo iz tretje najrazvitejše države na svetu. Britanija ponuja »pomoč v vsaki mogoči obliki«. Trenutno je največji problem nevarnost jedrske eksplozije, ki postavlja pod vprašaj tudi prihodnost jedrskih elektrarn v Britaniji. Energija bo dražja. Naj na streho postavim fotovoltajke?
Piše: Jana Valenčič Jana št. 12, 22.3.2011
