Poučna je že razlika, kako se odzivata na krizo. Britanska stoično, no, ja, še ena kriza, in bomo že kako, medtem pa se imejmo čim bolje, življenje je kratko. Slovenci obratno, s paranojo, kot da je konec sveta, in to psihozo spodžigajo ravno tisti na pozicijah odgovornosti in nekateri mediji. Komu koristi panika, če ne ravno tistim z največ premoženja?
Kot vztrajno pišem, so v kapitalizmu krize reden ciklični pojav, v katerem paničarji izgubijo še tisto malo, hladnokrvneže in sposobneže pa prerazporeditev bogastva nagradi. Ne razumem, zakaj bi sesuvali slovenski nepremičninski trg. V Britaniji si vsi, vključno z vlado, prizadevajo, da bi bil padec, če že mora biti, čim bolj neboleč. So sicer res predeli, kjer so cene precej upadle, namreč tam, kjer jih je špekulacija zadnjih let napihnila, recimo na Severnem Irskem, v Londonu pa cene nepremičnin kljub krizi vztrajno rastejo, v moji četrti po sedem odstotkov na leto, drugje še več.
Po malem rastejo cene nepremičninam tudi sredi Ljubljane, slišim, ampak če človek odpre slovenski časopis, ga pričakajo same prerokbe kataklizme. Zadnjič sem na spletni strani, mogoče v Financah, našla članek nekega »mešetarja s pogubljenjem in potrtostjo«, (angl. »merchant of doom and gloom«). Gospod vztraja, da so slovenske nepremičnine precenjene in da morajo pasti. Ravno obratno. Če se nepremičninski trg zruši, boste vsi na zgubi, najbolj pa mali ljudje. V Britaniji je nepremičnina dodatna pokojninska investicija. Iz večje hiše se preseliš v manjšo in si z razliko financiraš starost.
Si boste vrednost bivališč res pustili zdesetkati? Zaslužili bodo tisti z denarjem, ki zdaj poceni kupujejo. Položaj v Sloveniji bo čez deset let drugačen, premoženje bo v rokah peščice, ostali boste prisiljeni v najem. Ta bo precej manj zaščiten, kot je zdaj, kar mogoče ni slabo. Vem za premožne ljudi, ki jih stanovanje v Ljubljani stane 50 evrov na mesec, ker imajo zaščitene neprofitne najemnine, dediščino preteklosti. Zakaj?
Krize so tudi priložnost, da se loči seme od plev. V Sloveniji ni vse tako črno, so pa najbolj glasni ravno tisti, ki so najbolj privilegirani. Kje je bil javni sektor, ko je gospa Hilda ropala bosanske delavce pri belem dnevu? Kakšno solidarnost je pokazal javni sektor s tistimi, ki jim delodajalci po vse leto ne izplačujejo ne plač ne prispevkov? Z nezaposlenimi? Prevečkrat sem stopila v pisarno državne uprave v domačno zapravljanja časa. Pa svete krave slovenske kulture s službicami med deveto in kosilom, kjer kadrirajo po poznanstvu in sedijo v upravi neprimerni, nesposobni in arogantni ljudje. Na plači iz vaših davkov.
Rešitev slovenskega položaja je preprosta in ima precedens. Cesarica Marija Terezija je podedovala skorumpirano državo s še bolj skorumpirano in prenapihnjeno administracijo. Kot vem, je najprej vse odpustila, pa na novo zaposlila peščico najsposobnejših, jih prisilila v lojalnost državi, ne vsakokratni vladi, in jih nagradila tako bogato, da se jim ni splačalo krasti. Spoštovanje, ki ga je užival status avstroogrskega državnega uradnika, je pritegnil najboljše in najbolj nepodkupljive.
Zato so mi znaki, ki jih daje slovensko vodstvo s tem, da (iz vaših davkov) zaposljuje ljudi »na osebno zaupanje«, sumljivi. V urejenih državah tega ne delajo. Ni državotvorno.
Iz Jane št. 17/2012
