»Za ohranitev dobrega javnega zdravstvenega sistema potrebujemo usklajeno racionalizacijo, ne pa drastičnih varčevalnih ukrepov,« je kirurg Danijel Bešič Loredan povzel enega od povodov za ustanovitev Iniciative neodvisnih zdravnikov za transparentno in strokovno javno zdravstvo. Za dosego nujnega cilja tudi v dobro vseh nas se je izpostavilo pet primorskih zdravnikov, poleg dr. Bešiča Erik Brecelj, Nataša Fikfak, Miro Jurančič in Boštjan Lovšin. Kajpak zaradi neurejenih in kritičnih razmer v našem zdravstvu in ker želijo javno opozoriti na znane težave in nepravilnosti v zdravstvenem sistemu: radi bi preverili, ali se zdravniki, ki delajo in so tiho, s tem strinjajo; radi bi spodbudili konstruktivno razpravo med zdravniško zbornico, sindikati in zdravniki ter vlado (ministrstvo, ZZZS) in spremenili stvari. »Sistem bi se lahko uredil v enem letu po zgledu Švedske in Finske.«
Doslej mi še nihče ni znal pojasniti, zakaj so tako dolge čakalne vrste za preglede pri specialistih in za operacije – mi znate vi?
Ni pošteno do ljudi, da so pacienti z obrabo kolkov in kolen prej operirani in drugače obravnavani kot tisti bolniki, ki imajo težave s hrbtenico, rameni in stopali. Razlika in drugačna obravnava se po mojem mnenju skrivata v ceni posega in ceni vstavljenih materialov. Če se za operacijo kolka ali kolena od zavarovalnice dobi približno 5000 evrov, za operacijo stopala pa približno 1200 evrov, je razlika jasna. Razlog pa tudi.
Se pravi, da imajo prednost dražje operacije? Ker so dobavitelji, recimo, umetnih kolkov toliko bolj agresivni?
(Vzdih) To je trg, ki živi vsa leta: trg, na katerem se letno samo v bolnišnici v Valdoltri obrne dva tisoč operacij, umeten kolk ali koleno stane v povprečju 1500 evrov. V Sloveniji je takšnih operacij do šest tisoč na leto. Vsak si lahko izračuna sam, a to je velik denar. Zdaj čakalnih vrst za operacijo kolkov ni več, veliko centrov jih je začelo delati, vse druge operacije, torej hrbtenice, stopala, ramena, pa so na stranskem tiru. Za ZZZS so vse operacije načeloma enake, vodstva bolnišnic odločajo o prioriteti, količini in vrsti – veliko manevrskega prostora imajo. Torej v resnici ne gre za potrebe ljudi, ampak za potrebe bolnice.
Ste se tudi zaradi tovrstnih anomalij s še štirimi primorskimi kolegi odločili za ustanovitev iniciative? Ker ne morete postaviti bolnika na prvo mesto?
Tako je. Pet zdravnikov se nas je zbralo in se izpostavilo, da javno, glasno povemo to, kar vemo mnogi in se govori že nekaj časa. Ni namen zdravnikov, da se zagovarjajo zaradi čakalnih list ali zakaj ne morejo zdraviti z določenimi zdravili – delo zdravnikov je, da je pacient najpomembnejši in da zdravnik zanj naredi najboljše, kar je možno, da mu pomaga. Zdaj pa se moramo ukvarjati s sistemom in zagovarjati, zakaj lahko nekoga zdravimo prej, zakaj nekaterih sploh ne moremo, zakaj so čakalne vrste za nekatere posege daljše od enega leta in zakaj kljub temu, da vemo, da sistem ne deluje dobro, še ni prišlo do nobenih sprememb na bolje. Zato smo se javno izpostavili: skušamo spodbuditi jedro zdravnikov, ki delamo, ki nosimo ves zdravstveni sistem, da se opredeli; da skupaj z njimi in s formalnimi zdravniškimi organizacijami (Fides, zdravniška zbornica, še drugi sindikat) skušamo spremeniti sistem.
Se vam pridružujejo?
Za zdaj se, odzivi so pozitivni. Naša želja je, da se združimo, da skupaj oblikujemo stališča in zahtevamo ureditev znotraj zdravniških vrst. Med kolegi zdravniki pa je odziv neverjeten – pravi cunami! Če si bomo nalili čistega vina, bomo lahko skupaj nastopali proti vladi in ukrepom.
Kaj pomeni, da si morate zdravniki naliti čistega vina?
Med seboj se moramo dogovoriti in opredeliti, kaj je primarna, sekundarna in terciarna raven zdravljenja – sistem moramo vzpostaviti po strokovnih načelih. Dogovoriti se moramo o normativih dela za zdravnika, da dobi osnovno plačo, zmeniti, koliko od tega lahko dobi zdravnik v javnem sistemu, če dela več, kje je zgornja meja našega dela. In kako te stvari prehajajo iz javnega sistema v nekakšen samoplačniški sitem, ki vzporedno teče.
In je škodljiv. Ljudje plačujemo dvakrat.
Zagotovo je škodljiv. Čeprav zdaj pravijo, da na račun samoplačniških ambulant ni čakalnih vrst, to ne drži. Res je, da se plačuje dvakrat. Naš namen je vzpostaviti sistem, opredeliti kvoto, kaj spada v osnovo, kaj pacienti od tega dobijo in kaj smo zdravniki dolžni narediti. Zdaj smo vsakodnevno izpostavljeni pritiskom, da moramo zmanjševati stroške, manj delati: dnevno poslušamo, česa vsega ne smemo, in to se prelaga tudi na preostali kader. V sistemu nismo samo zdravniki, in kar tako reči, da je treba vsem enako zmanjšati plače, ter ob tem ne upoštevati, kdo dela in kdo ne, je nedopustno. Zdravniki čutimo te pritiske tudi vsakodnevno v ambulanti, ko nam pacienti rečejo, da so čakali na pregled šest mesecev ali več, potem pa imamo zanje tri minute! Povedati je treba, koliko denarja je v zdravstvenem sistemu. Znotraj tega sistema moramo spremeniti razmerje: nagraditi se mora delo! Ko se bo nagradilo delo, bo bistveno lažje za vse. Ne more biti pa ocena šefa tista, ki ti da visoko ali nizko plačo, kajti če se upiraš sistemu, si vedno slabo ocenjen. In dobiš manj tudi ob dobrem delu.
To se dogaja tudi vam. Uprli ste se, ker ne morete delati tako, kot mislite, da je prav.
Tako je. Tudi Eriku Breclju. Znotraj zdravstvenega sistema je vsaj petdeset odstotkov zdravnikov, ki svoje delo opravljajo vestno: za to niso dobro plačani, toda delajo čisto, dobro, so strokovno podkovani. Toda vsi skupaj smo žrtve absolutno neracionalno organiziranega zdravstvenega sistema: veliko denarja odteče mimo in sploh ne pride do pacientov! Pri tej masi denarja, ki je na voljo za zdravstvo, se postavljajo vprašanja: ali ni material, kot so zdravila, saniteta, za vsaj deset odstotkov preplačan; ali so javna naročila transparentna in čista, če bi lahko nekatere stvari brez javnega naročila dobili tudi do dvajset odstotkov ceneje? Postavlja se vprašanje, ali je res treba plačevati vse druge stroške, ki ne sodijo v potek zdravljenja? Mi se zavzemamo, da se stvari definirajo. Je pa res, da ima vsaka medalja dve plati, da sta vedno plus in minus. Sprašujemo se tudi, zakaj katerakoli operacija v UKC stane nekajkrat več kot enaka operacija drugje, v regionalnih bolnišnicah.
