Kapitalizem je kancerogena ideologija, ki ne pozna mej. Samo širil bi se, samo žrl. Žrl bi denar, ljudi, planet in še vse vesolje, če bi lahko – in še mu ni dovolj. Kapitalizem se nikoli, ampak res nikoli ne ustavi. Krivulje rasti morajo biti obrnjene venomer v nebo, BDP mora naraščati, dobički ne smejo nikoli presahniti, orgija se ne sme končati. Malemu človeku zmanjkuje moči, denarja, volje, prostora, časa in duše, toda kapitalizem ne pozna milosti; še vedno stiska, ožema, izkorišča. Planetu zmanjkuje potrpljenja, življenje se duši, toda preroki kancerogenosti ne priznavajo svetosti življenja – priznavajo samo neizkoriščene resurse in dividende. Kapitalizem ne pozna mej in zato mu jih je treba postaviti. Vedno znova. Točno to počne Lidija Jerkič, ženska na čelu največje slovenske sindikalne centrale, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS).
Lidija Jerkič je zgnetena iz istega ila kot proletarke in proletarci, ki jih zastopa. Rodila se je pred 62 leti, odraščala je v Medvodah v delavski družini; oče je delal v tiskarni, mati je bila tekstilna delavka. »Sem ravno pravi miks Gorenjke in Prekmurke,« pravi. Da bi ji pokazal, kako se pošteno služi denar, jo je oče od njenega dvanajstega leta vsako poletje za mesec dni vzel s sabo v tiskarno, tam je delala v proizvodnji. Vstajala je ob pol petih zjutraj, se z avtobusom vozila na Vič, oddelala svoje in se zvečer vračala domov. Ne spominja se več, ali je za to prejela kakšno plačilo; rekla bi, da prej ne kot ja. Pač drugi časi. Ne nujno boljši, vsekakor pa bolj preprosti. Danes bi sosedje klicali socialno službo, če bi kdo terjal od dvanajstletnice, da mora delati v tovarni – ali pa bi jo poklicala kar sama.
V mladosti mi je manjkalo samozavesti
Obiskovala je Osnovno šolo Preska, potem Gimnazijo Šentvid in končno še pravno fakulteto. Študij je končala z odličnimi ocenami in diplomirala s temo delavskih pravic. Ob tem je ves čas delala v fotostudiu Tivoli, tam je razvijala in pakirala fotografije. »Starša nista imela denarja, da bi me lahko podprla pri študiju, zato sem si ga morala zaslužiti sama. Ni mi bilo težko, v bistvu se mi je zdelo nekako prav in samoumevno.« Tipična zgodba bistrega, nadarjenega dekleta s periferije, ki pride v mesto življenjsko utrjena in navajena gristi, obenem pa s ponižnostjo malega človeka, ki težko verjame, da bi se lahko vključila v to okolje velikih ciljev ter zvenečih besed. »V mladosti mi je manjkalo samozavesti,« priznava. »Mislim, da je dvom vase kar pogosta težava žensk. Vsekakor sem se morala precej dokazovati in večkrat sem se spraševala, ali sem dovolj dobra.«
Po končanem študiju se je zaposlila kot pravnica v ljubljanski pisarni sindikata, iz katerega je pozneje nastal ZSSS. V času okoli osamosvojitve je rodila hčer, po vrnitvi s porodniške pa se je zaposlila v Sindikatu kovinske in elektro industrije (SKEI). Tam je kmalu iz prve roke spoznala, kaj je kapitalizem in kako uničuje ljudi. Prav SKEI je namreč pokrival velike industrijske obrate, ki so bili nekdaj ponos družbe, s spremembo razvojnega modela Slovenije iz gospodarstva končnih dobaviteljev v podizvajalsko hlapčevanje pa so bili razglašeni za fosile. Kar ni bilo privatizirano, je bilo likvidirano, družbo pa so preplavile tragične zgodbe o človeški kolateralni škodi. Tista leta se je pravna služba SKEI brezkompromisno postavljala po robu vulgarnosti slovenskih nouveau riches, ki so potiskali delavstvo na borzo, v bolniško, na rob in še čez; kateri je končal tudi na vrvi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
Po spletu lahko glasujete na spletni strani naše revije oziroma na portalih naše medijske hiše, in sicer lahko oddate en glas na dan. Glas lahko oddate TUKAJ.
