Šestinpetdesetletni podjetnik Tomaž Čufer iz blejskega Humka, podjetja, ki se ukvarja s hortikulturo, je, kot pravi sam, velik deloholik. Dela celo po 18 ur na dan in prazniki niso izjema. Tudi na letošnji božič se je odpravil v njihovo tovarno v Podnartu. Niti v sanjah si ni predstavljal, da se bo na tak lep sončen dan, kot iz pravljice, v delavnici odvila grozljivka, vredna samega Alfreda Hitchcocka, zaradi katere bi se skoraj znašel na drugem svetu. Na zdravljenju v ljubljanskem UKC si krajša čas in lajša bolečine s pisanjem, ki je nadvse iskrivo in duhovito.
»Delal sem v notranji delavnici, da sem malo pospravil, potem pa začel z izdelavo vodne stene, v kateri se dvigujejo mehurčki, ki skupaj z barvno LED-osvetlitvijo naredijo zanimiv svetlobni učinek. Med delom sem zagnal linijo za proizvodnjo nadomestka šote,« začenja svojo pripoved. Tomaž je namreč med prvimi v EU nabavil stroj in sestavil celotno avtomatsko linijo za proizvodnjo nadomestkov šote. Delo mu je tisti dan šlo dobro od rok in proti večeru se je že pripravljal, da bo podstavek vodne stene s šobami zalil z epoksidno smolo in vanjo potopil polikarbonatno celično ploščo, ko se je odločil mimogrede še pogledati linijo za šotni nadomestek. Dozator, kamor nasujejo lubje, je želel napolniti, da bi stroj lahko delal še nekaj ur po tem, ko bi on že odšel. »Napolnim dve polni nakladalni žlici v dozator, tretjo pa naslonim na rob, da se bo lubje samo vsulo vanj, ko se ta izprazni. A glej ga zlomka! Prvič v zadnjem mesecu je tekoči trak v dozatorju spodrsnil, kar pomeni, da je bila masa nasutega lubja pretežka. Ni mi preostalo drugega, kot da začnem ročno z lopato vrivati lubje v krožno frezo, ki ga vleče iz tekočega traku v dozatorju na druge dozirne trakove. Premečem že kak kubični meter, pa trak še vedno podrsava. Ker nisem več dosegel lubja od zunaj, sem zlezel v dozator in ga premetaval proti frezi. Tako je šlo več kot pol ure, ker sem premetal samo toliko lubja, kot ga trak lahko prenese do stroja.«
Le trenutek nepazljivosti pa je povzročil dramo. »Ko se je trak končno premaknil, nisem uspel pravočasno odmakniti noge. Čeprav sem to počel že mnogokrat, je bil tokrat odločilen centimeter ali dva in nož freze, ki vleče material, me je zagrabil za čevelj, drugi nož za hlače, tretji se je zaril v meso in v sekundi sem bil v brezizhodnem položaju.«
Njegova leva noga je bila cela v frezi, ki se je za trenutek ustavila, ker se je lubje nasulo mimo senzorja. Takrat je Tomaž dobil za nekaj sekund možnost, da bi se izvil iz jeklenega prijema, a ni šlo, niti za centimeter. Kmalu se je freza spet zavrtela. »Čutil sem nože, kako me režejo in vlečejo noter. Takrat sem se sprijaznil, da je to to ...«
Nadaljevanje napete zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
