Ko je diplomo iz biologije spravil v predal, je s prijateljem Japcem Jakopinom kar pet let plul po Jadranu in bi v tem svetu prav lahko ostal, če ga ne bi potovanje v Indijo, kamor se je odpravil kot popotnik in ljubiteljski fotograf, povsem nepričakovano izstrelilo med poklicne fotografe. Še danes misli, da ima prste vmes njegov oče, ki mu je vedno dejal, naj dela, kar ga veseli, pa mu nikoli več ne bo treba zares delati. Fotografija dveh otrok in opice, ki jo je (ne vedoč, da očeta ni več) posnel v Katmanduju na dan njegove smrti, mu je namreč popolnoma spremenila življenje. In še danes dela tisto, kar ga veseli.
V knjigi je prepletel skupek najbolj norih, avanturističnih, povsem neverjetnih zgodb svojega življenja, ki nas puščajo odprtih ust. Pa je to le del, nam razloži. Nekako se je vedno znašel ob pravem času na pravem mestu, da je lahko delal z najbolj odštekanimi ljudmi na svetu, iskal inkovsko zlato v gosti džungli, brskal za potopljenimi zakladi globoko pod morsko gladino, se prebil do staroselskih Kogijev, ljudstva, ki ga dotlej ni še nihče zares fotografiral – na poti k njim ga je ugrabila gverilska skupina FARC –, poročal s kriznih območij, se odpravil na dolgo pot po ruski tundri s severnimi jeleni, se v družbi azijske mafije nabiralcev morskih kumar nezavarovan potapljal pod ledom, potoval z nekdanjim predsednikom Janezom Drnovškom in se po telefonu pogovarjal z Jackie Kennedy ... Dostikrat se je znašel v okoliščinah, ki bi ga lahko stale življenje, a pravi, da ni večje nevarnosti, kot je vožnja z avtomobili, pa se tega najmanj zavedamo. Škoda bi bilo ne iti v svet zaradi strahu, je prepričan. Tisto na terenu pa, ko si v srcu dogajanja in poln adrenalina, se ti ne zdi tako nevarno, kot je, če na to pogledaš z distance. »Arne se je s svojim humorjem, prilagodljivostjo, mirnostjo in nekonfliktnostjo izvil iz marsikatere kočljive situacije ter hkrati prav zaradi tega lahko na svoji poti sodeloval z, lahko bi celo rekla malce norimi ljudmi, ki jim je premočan ego pogosto zasenčil razumne odločitve,« je dejala Katja Bidovec, fotografinja in njegova življenjska sopotnica, s katero sta si pred nekaj leti v hiši njenih starih staršev v Kranju, kjer je Katja prevzela tudi vodenje družinske slaščičarne, uredila prekrasen dom s studiem, v katerem živita in ustvarjata.
Drug drugega dopolnjujeta
Ko je Arne že skoraj obupal nad pisanjem knjige, ga je Katja spodbujala in na koncu prepričala, naj vendar ljudem predstavi največje avanture svojega življenja. »Rekla je, da mi bo v oporo, naj samo pišem, vse drugo pa bo uredila ona.« »Ne le pri knjigi, tudi kadar sva skupaj na različnih fotografskih projektih, je zelo pomembno prav to – ko nekomu zmanjka energije, ga drugi potegne naprej. Drug drugega spodbujava in se dopolnjujeva,« pravi Katja. Zato brez nje ne sprejme nobenega projekta več, ker sta v paru boljša, pravi. »Od kod meni ta sreča, da sem spoznal tako sposobno, lepo in vsestransko partnerko in da nama je ves čas tako lepo,« se sprašuje. »Poleg tega,« se hudomušno nasmehne, »pa je v moje življenje vnesla tudi uresničitev mojih otroških sanj, namreč da bi živel v hiši, polni tort!« In kot v potrditev se pred njim na mizi v slaščičarni, kjer smo se srečali, pojavi skodelica s sladoledom. Arne v knjigi zapiše, da pri njiju matematika ne velja – ena in ena je več kot dva. »Tudi sama čutim, da sva skupaj več, kot bi bila vsak zase. V vsem, kar delava, se dopolnjujeva, in to naju še bolj povezuje,« ljubeče pove Katja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
