Znani o samomoru najbližjih: stigma, ki te zaznamuje za vedno

Andreja Comino / revija Jana

2. 10. 2024, 04.00

Pogovor o smrti nikoli ni lahek. Še huje pa je, če se pogovarjamo o nekom, ki v svoji stiski in obupu ni videl druge poti, kot da si vzame življenje. Žal smo Slovenci po tej statistiki v svetovnem vrhu, a se o tem premalo govori in smo kljub prizadevanjem institucij za ozaveščanje še vedno prežeti s sramom, občutki krivde, nemočjo, obsojanjem … Zato je toliko dragoceneje slišati, kako se je taka smrt človeka dotaknila njegovih najbližjih. Svoje boleče izkušnje so nam zaupali priznana glasbenica Majda Arh Sevšek, ministrica za kulturo Asta Vrečko in Tadeja Hudovernik, ki se je morala posloviti kar od dveh hčera.

Shutterstock

Pogovor o smrti nikoli ni lahek.

Majda Arh Sevšek: Otrok ni kriv za dejanja staršev!

»Žal sem tudi jaz doživela samomor v družini in zaznamoval me je za vse življenje. Roko je nase položil moj oče. Imela sem sedemnajst let, ko je, kar na lepem, prekinil svoje življenje. Bilo je grozljivo, nepojmljivo, tega tako mlad ne moreš dojeti in predelati! Potreben je čas. Še danes imam vse v spominu: bil je 17. maj 1981, rojstni dan moje mame. Bila je nedelja in zvečer sem se odpravljala v Novo mesto, kjer sem obiskovala srednjo zdravstveno šolo, živela pa sem v dijaškem domu. Z očijem sva bila tisto popoldne sama, mami je delala celodnevno izmeno v Bolnišnici Brežice. Starejša sestra je že imela svojo družino, živela je v Krškem, druga sestra pa je bila pri fantu v Cerkljah. Ko sem odhajala, sva se z očetom objela, poslovila in ne bom pozabila njegovih besed: 'Glej, da boš ubogala mamico!' Bilo mi je čudno, zakaj mi to govori, saj vendar odhajam v dijaški dom, v šolo, in me čez teden ne bo doma?! Vzela sem potovalko, kitaro in odšla na avtobus. No, naslednje jutro mi je bilo vse jasno! V avli dijaškega doma me je čakala sestra. Bila sem presenečena, kaj dela tam. Povedala mi je, da očija ni več, da si je vzel življenje. Te vožnje domov ne bom nikoli pozabila. Moje misli so bile prazne, brez smisla, samo očeta sem imela pred očmi. Nisem mogla dojeti, kako za vraga ga ni, če je bil še včeraj!« se spominja Majda, ki danes bolje razume razloge za njegovo dejanje. Bil je otrok samohranilke, kar je bila v tistih časih katastrofa. Bil je zaznamovan za vse življenje, njegovi vrstniki so ga nenehno spominjali na to in zbadali, da nima očeta. Bil je zelo nesrečen, saj ga oče ni priznal in ga tudi nikoli ni spoznal. Vzgajala ga je mama, denarja ni bilo. Med drugo svetovno vojno sta bila s teto izseljena v Nemčijo, v taborišče. Takrat je imel devet let. Po vojni so se vrnili v porušeno hišo, bili so brez denarja, hrane, Majda si sploh ne zna predstavljati, kako so preživeli. Oče je zapadel v alkoholizem, kar mu je načelo zdravje. Izšolal se je za zidarja, lahko pa bi končal tudi gradbeno tehnično šolo, a mama ni imela denarja in po vodi so splavale vse ambicije. Bil je izjemen pevec, želel si je igrati kitaro. A nič od tega se ni uresničilo.

»Pozneje si je ustvaril družino, toda težko življenje je zarezalo pregloboko v srce. Ni bil kos vsem bremenom. Bil je bolan in zelo nesrečen, zato je obupal. Ni pa razmišljal, kaj bo pustil za seboj, kakšne bodo posledice. Uresničil je, kar je govoril že nekaj let in kar sem poslušala kot otrok: da si bo vzel življenje. Pred tem je že poskušal, a to je bila bolj želja, da bi opozoril na probleme, ki jih ni mogel in znal rešiti. No, naposled je grožnjo uresničil,« pripoveduje Majda.

Človek je zaradi samomora stigmatiziran za vedno.

»Takrat na šoli ni bilo psihologa, da bi me poslušal ali mi pomagal! Četudi je bila to zdravstvena šola, o tem ni bilo ne duha ne sluha. Prepuščena sem bila sama sebi, pravzaprav se je vsakdo v družini s tem spoprijemal sam. Nihče me ni vprašal, kako sem, kaj čutim, kako vse to prenašam, bilo je samoumevno, da gre življenje pač naprej. Vse to je na meni pustilo velik pečat. Človek, ki to doživi, je stigmatiziran za vedno. Imela sem grozen občutek krivde, spraševala sem se, kaj sem naredila narobe. Ko sem izvedela, da je nekdo, še danes ne vem, kdo, komentiral, češ ni čudno, da se je obesil, saj ima doma štiri babe, se mi je porušil svet. Imela sem strašljiv občutek, da nas vsi obsojajo in krivijo za njegovo smrt. Bila sem izjemno nesamozavestna, sramežljiva, polna črnih misli. Velikokrat sem se spraševala, kako zelo grozno mu je moralo biti tistih nekaj trenutkov pred dejanjem, kaj mu je rojilo v glavi. Ali ga je bilo strah? Ga je bolelo? Ali mu je bilo v trenutku odločitve, da to stori, mogoče za trenutek žal, pa je bilo vendarle prepozno? Mogoče je rekel ne, vendar je bilo že mimo?« razmišlja Majda in dodaja, da danes, 43 let od tragičnega dogodka, na vse skupaj gleda drugače.

Kako zlesti ven?

»Pred leti sem vse to premlela, premislila in zdaj mi je lažje. Ni mi težko povedati, da sem za pomoč prosila tudi strokovnjaka. Z njegovo pomočjo sem ugotovila, da niti slučajno nisem kriva za dejanja svojega očeta. Žal mi je le, da mu nisem mogla pomagati. A bila sem premlada in nezrela za tako težko dejanje. Danes o tem lahko mirno govorim, še vedno pa ljudje otrpnejo, ko to povem; ne vedo, kaj bi rekli. Včasih je bil samomor tabu. Še vedno je za nekatere to tema, o kateri neradi govorijo ali pa se z njo ne znajo soočiti. A to je resnično življenje in pred tem si ne smemo zatiskati oči. Žal smo Slovenci po samomorih v vrhu v svetu. Kaj za vraga je vplivalo na nas, da smo tako nagnjeni k samomoru? Je to morda v genih? Danes se o tem govori, piše, o tem so narejene raziskave, ustvarjena je mreža pomoči tako in drugače, česar včasih ni bilo. Obstajajo terapevti, društva za samopomoč, socialni delavci. Prav je, da se o tem naglas govori. In naj povem še, da nihče, še najmanj pa otrok, ni kriv za dejanja svojih staršev oziroma da si je starš vzel življenje. Je pa poseben problem, da si veliko mladih vzame življenje. Zakaj mlad človek tako obupa, da si vzame življenje?! Nekaj v našem življenju ni v redu! Pehanje za denarjem, preživetjem, mladi mogoče dobijo napačne predstave o življenju in smislu tega sveta,« razmišlja glasbenica.

So vzrok prevelika pričakovanja?

Njena mama je sestram vedno govorila, naj se učijo, da se ne bodo tako »matrale«, kot se je morala ona. »To je popolnoma napačna popotnica za življenje. Pa saj ni kriva mama, hotela nam je dobro, kriv je sistem, ki te pelje v to. Kmalu v življenju sem namreč ugotovila, da brez dela ne bo nič. Delam ves čas, v službi, doma, imam popoldanski s. p. in se trudim z vsemi štirimi, da gredo stvari normalno pot, da lahko pomagam svojim otrokom pri ustvarjanju njihovih življenjskih ciljev, da jim ne bo tako, kot je bilo meni. To je moj smisel, ampak oba z možem sva jih naučila, da življenje ni potica, zanjo se je treba nenehno truditi in nič ni samoumevno, nič ne pade z neba!« še pravi Majda, ki je zmogla iz najhujšega potegniti najboljše.