Kako sta pristala skupaj?
Matjaž: Ko sem začel pripravljati gradivo za novo predstavo, sem ugotovil, da sem že 15 let volk samotar in hodim naokoli samo z monokomedijami. Zaželel sem si družbe! Poklical me je Peter Srpčič iz Mestnega gledališča Ptuj in dogovorila sva se, da bom napisal besedilo zanje, za njihovo igralko. Ko sem ga napisal, je igralka rekla, da potrebuje vsaj tri, štiri mesece vaj. Ker sam nikoli nimam toliko časa, je projekt padel v vodo. Nekaj časa sem ga imel na hladnem, potem pa začel razmišljati o primerni soigralki. V mislih sem imel tri, štiri, za eno sem se že skoraj odločil. Potem mi je sodelavec Miha Kačič predlagal Sandro, češ da bi lahko bila prava zame. Najprej sem jo preizkusil v reklami, dali smo ji osnovne napotke, drugo je sama improvizirala. Še enkrat sva se dobila, da bi več izvedel, in prišla sva na to, da je v nekem obdobju delala v restavraciji in tam spoznala partnerja, mojstra sušija. To, da ima igralka moža, ki ni umetnik, poslovnež ali kaj podobnega, je redkost. Ko je še rekla, da je z Vurberka, sem vedel, da ima pogodbo podpisano! Na vajah se je izkazala za izjemno dosledno.
Zakaj mislite, da ste Matjaža prevzeli z Vurberkom?
Sandra: Ker je to majhna vas na Štajerskem.
Matjaž: Vukojebina! (smeh)
Sandra: Ravno sem hotela to reči, pa nisem vedela, ali lahko …
In zakaj je dobro, če prideš iz, hm, vukojebine?
Matjaž: Ker vse velike reke prihajajo iz province! Pa saj je takoj dokazala, da sem jo dobro ocenil. Besedilo se je naučila rekordno hitro, nič ji ni težko, sodeluje z zamislimi, tudi pri kostumografiji, scenskih rešitvah. Res sem našel dobro partnerico za ta projekt.
Vaš življenjepis je zelo impresiven. Kako ste prišli v Mehiko in na velike odre?
Sandra: Želela sem biti igralka in pri nas to ni bilo mogoče, saj so me na AGRFT zavrnili …
Ste vi, Matjaž, tudi kdaj padli na AGRFT-ju?
Matjaž: Jaz sploh nisem želel na AGRFT! S prijateljem sem bil tam na informativnih dnevih in smo ugotovili, da se med krasnimi profesorji najde kakšen, ki želi zdraviti svoje komplekse na drugih. Tega si nikoli v življenju nisem dovolil. Želim se učiti od ljudi, ki so uresničeni tako zasebno kot poslovno, in želim, da so pametnejši od mene. Zato sem raje odšel v tujino …
Kako ste se vi, Sandra, potem odločili za tujino?
Že v srednji šoli sem govorila, da bom postala igralka. Takrat sem se le širokoustila. Ko sem bila majhna, sem gledala mehiške nadaljevanke in španščina mi je bila zelo všeč. Bila sem velika oboževalka Rebelde in videla sem, da obstaja igralska šola ter da sprejema tudi tujce. Prijavila sem se, imela sem pa bolj malo upanja, saj se prijavi šest, sedem tisoč ljudi na leto. Poslala sem posnetke, pa so me povabili na avdicijo. Mami mi je pomagala in mi plačala letalsko vozovnico, šli sva skupaj. Da so me sprejeli, sem izvedela, ko sem že bila na poti nazaj. Ker je bilo to decembra, šolsko leto pa se je začenjalo takoj januarja, so mi dali možnost, da z vpisom počakam eno leto. Vmes sem pridno delala, varčevala in šla potem tja študirat.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 32, 6. avgust, 2024.
