Sunkovito potegne iz ognja k sebi pekovski lopar in se, podoba utelešenega obupa, zazre v kadečo se gmoto na njem – njegovo rešnje telo, njegovo upanje: nezadostno. Trenutek ali dva nejeverno strmi vanjo, potem pa se mu oči zabliskajo z norim žarom revolucionarja, ki je padel v sovražno zasedo. »Ne, ne delaj tega, kaj si znorel!« se od sosednje stojnice vzdigne nekaj glasov, ko stopi proti vreči z odpadki; on pa le še bolj stisne ustnice, pripre rjave oči, da se spremenijo v strelni lini, iz katerih njegov duh v poslednjem poskusu, da bi obranil njegove velike, blazne otroške sanje, obupano pošilja rafale nad izdajalski svet. »Dajte no, kdo bo to jedel,« sikne, ne da bi dvignil pogled, in se razkorači nad plastično vrečo. »Mi, mi bi jedli,« proseče potoži ekipa pri sosednji peči, »saj je bila čisto v redu pica!« Na te besede se Aljoša Kralj za hipec zdrami iz svojega transa in ponos mu razklene usta v slutnjo sarkastičnega nasmeška, ko se obrne proti zaprepadeni konkurenci. »Tole? Tega jaz še psu ne bi vrgel,« pribije in z gnusom zabriše proč nič krivo margerito. Do uradnega začetka Špena BBQ tekmovanja v peki pic v gostilni Bubka Bar pri Brežicah je še dvajset minut, on pa je pravkar vrgel v smeti že šesto izmed svojih testnih pic s prežganim robom. Negiben obstoji pred svojo skromno pečko, povsem nemočen pred sunki razigranega vetra, ki razpihuje plamene v njej.
Beg pred depro
Aljoša Kralj, od sveta utr(u)jeni brezposelni fizični delavec z mlado družino, prislovični mali človek, ki je svoje življenje začel z zaostankom globine desetih metrov pod štartno višino za spokojno življenje, pa vendar nikoli ni opustil otroške vere v svoj polet, je začel peči pice doma, v Šmarju pri Jelšah, pred manj kot pol leta. Ne toliko iz dolgčasa ali posebne obsedenosti s to do onemoglosti fetišizirano nekdanjo jedjo preprostih italijanskih podeželanov, temveč iz gole nuje – drugega mu skorajda ni preostalo. Po letih tavanja in garanja po avstrijskih gradbiščih, nemških elektrarnah in nizozemskih ladjedelnicah se je končno vrnil v domači kraj, se ustalil, postal ata in začel iskati službo v okolici – nakar so mu zdravniki povedali, da je njegov hrbet tako uničen, da mu dovolijo dvigovati le še bremena, ki ne tehtajo več več kot nekaj kilogramov. Tako je obsedel doma na socialni podpori, z nepovratno uničenim križem, zaradi katerega naj ne bi smel niti v naročje dvigniti hčerkice Lare, in v nedogled čakajoč, da se ga država usmili bodisi z invalidnino bodisi s pomočjo pri iskanju primerne službe. Nakar je nekega dne na TikToku naletel na posnetek nekega italijanskega mojstra, ki je pekel pico. »Ali to ali pa bi padel v depro in se zapil. Če ne še kaj hujšega,« mi pove pred tekmovanjem.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
