Po prvi inačici sem uspešno preživela že tri leta, po zadnji pa šele eno. Um pravi eno leto, moje srce pa kima in šepeta: »Tri leta. Tri leta.« Po zadnji varianti me boste brali vsaj še dve leti, dokler tudi uradno ne bom zdrava in bom lahko končno spremenila otožni naslov te kolumne iz Onkološka bolnica št. 6196 v kaj bolj zabavnega in optimističnega. Približno dve leti tudi potrebujem, da vam zaupam vse svoje strahove in tesnobe, vse svoje skrbi in želje, potrebe ter sanje. Verjamem, da niso nič drugačne od vaših, malo ljubezni, smeha, poštenosti in iskrenosti, nič neobičajnega in bizarnega si ne želim. Če se ozrem na paleto pisanih likov, ki smo jih gledali na zadnji Evroviziji, ugotavljam, da sem krepko za časom in da postajam dolgočasna ter neverjetno zaplankana gospa. Ki ne nosi tangic, nima telesa porisanega s tatuji in oblepljenega z bleščicami, med hojo se tudi ne zvija kot kača, ki se levi … Čisti podalpski dolgčas. Osredotočena sem na preživetje, na svoj notranji glas, ki ga nisem hotela slišati dolgo časa, ter na dobre ljudi okoli mene, ki jih, hvala bogu, ne (z)manjka.
Prihodnji teden me čaka kontrola na Onkološkem inštitutu, sama nad sabo sem presenečena, kako te obiske opravljam vedno bolj rutinirano, brez občutkov in pričakovanj, kot robot. Mesece nazaj sem se tresla pred njimi, tri dni pred tem in tri dni zatem sem premlevala ustreznost vprašanj, ki jih moram postaviti zdravniku, in potem sem dneve žvečila njegove odgovore. Iskala pomene (slabe seveda) v vsaki besedi, a se obenem zavedala, da pretiravam in da je zame bolje, da vso energijo in misli usmerim v pozitivno prihodnost, tja nekam proti svetlobi. To spoznanje, ta preusmeritev misli ne pride sama od sebe, gre za zavestno izbiro, za odločitev. Podobno, kot kadar prideš v kakšno prijetno in domačo gostilno, kjer po opremi lokala, slikah, rožah in odnosu zaposlenih vidiš, da gostinstvo zanje ni samo služba, temveč resnično uživajo v tem, da zadovoljijo ter osrečijo svoje goste, in potem izbiraš, kam se boš usedel. Imaš veliko izbire, lahko bi se usedel na krasno zeleno teraso, lahko pa sedeš v zaprt separe in gledaš v zid. Podobno dojemam tudi odnos do življenja. Moja izbira je, kam se bom usedla v tej gostilni življenja. Moja odločitev je, ali želim zreti v zid ali pa bom sedela na zeleni terasi, čutila na koži osvežujoč vetrc in vohala cigaretni dim od sosednje mize. Ni lahko, priznam. S temi izbirami in odločitvami, kam se usesti in kam gledati, se borim vsak dan.
Ob zdravniški stavki, ki poteka že četrti mesec, in naraščajočem številu onkoloških bolnikov v ponedeljek zato ne pričakujem nič posebnega. Pregledov na Onkološkem Inštitutu ne štejem več, res pa je tudi, da so si vsi tako podobni, da težko izpostavim kakšnega izmed njih. Ne vem, ali se stavka odraža tudi na ležečih bolnikih, pri ambulantnih bolnikih za zdaj ne opažam premikanja in ukinjanja terminov. Navajena sem že, da imava z dr. Ribnikarjem, temu pritrjuje tudi statistika, dobrih sedem minut, da se pogovoriva in predebatirava moje (trenutno) zdravstveno stanje. Teh ponarodelih »sedem minut«, o katerih že leta poslušamo v naših medijih, izhaja iz analize doktorata nekdanje predsednice zdravniške zbornice Gordane Živčec Kalan, ki jo je objavila ta ista zdravniška zbornica. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije se je takrat pritožil na to raziskavo ter predlagal druge analize, ki kažejo, da imajo zdravniki pri nas za pogovor z bolnikom več časa, natančno 9,4 minute. Mnogi zdravniki so se na ta izračun ZZZS-ja pritožili, češ da v tej metodologiji niso upoštevali birokracije, s katero se morajo ukvarjati po koncu ambulantnih ur, prav tako ta analiza naj ne bi upoštevala ducata telefonskih pogovorov s pacienti, ki so prav tako del vsakodnevne komunikacije. A ne glede na to, ali upoštevamo sedem ali devet minut za pogovor, z obema postavkama spadamo v zlato evropsko sredino. V Nemčiji traja posvet z zdravnikom 7,6 minute, na Madžarskem šest, v Španiji osem, na Poljskem deset minut, le v sosednji Avstriji je ta debata krajša kot pri nas, ne traja dlje kot pet minut. A na koncu, šest ali sedem minut v zdravniški ordinaciji, za nas bolnike je to vseeno. Zaradi nas lahko traja pogovor tudi eno minuto, da ti le zdravnik posreduje dobre novice. Vse drugo ni pomembno.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
