Zdaj pogovore o življenju in smrti vsakih 14 dni vodi sama, večinoma po videopovezavi. To pa sploh ni slabo, pravi, saj se ji lahko tako pridružijo ljudje iz vse države. Presenečena je, kako se tudi na daljavo ljudje odprejo in razodenejo svoje stiske. To, da si delimo svoje zgodbe, je še kako pomembno. Septembra bo dopolnila 80 let – kaj posebnega pripravlja, bo izdala takrat.
Ljudje se že dolga leta obračajo na vas in vas vidijo kot svetovalko, premišljevalko, modro žensko ...
Sama se ne vidim kot svetovalko, imam pa veliko znancev ter prijateljev in se veliko pogovarjamo, marsikaj izvem, razpravljamo o številnih temah – o vsem, kar se dogaja. Veliko premišljujem. Mnogi novic sploh ne spremljamo, jaz pa, vendar ne verjamem vsemu, kar objavijo mediji, temveč si ustvarim svoje mnenje. Dobro je, da človek spremlja aktualno dogajanje. Vse to, kar se dogaja, je zunanja podoba, kar pa se dogaja v resnici, je lahko povsem drugače.
Najbrž bi nas moralo skrbeti, če ljudje ničemur več ne bi zaupali?
Ne ničemur, ampak večini ne zaupam. Tako pač je. Mora pa biti človek v sebi trden in delati na sebi.
»Delo na sebi« – o tem veliko govorimo, kaj vi dojemate pod tem pojmom?
Saj imate prav, ta fraza lahko ne pomeni prav nič. Delo na sebi pomeni, da o vsem, kar delaš in doživljaš, razmišljaš. Da razmišljaš o tem, kaj je v življenju prav in kaj narobe, kaj je zate pomembno, kaj se tebi zdi dragoceno v tem trenutku ... In to je veliko stvari, o katerih lahko človek razmisli. Delo na sebi ni nič posebnega, le veliko razmišljanja.
Poleg knjige pišete tudi modrosti za vsak dan na družbenem omrežju Facebook – vsak dan okoli 6. ure zjutraj?
Približno takrat, da. Krasno je, da se ljudje na moje razmisleke odzivajo, rada preberem zanimive komentarje. Navadila sem se na ta medij, ampak priznam, da sploh ni preprosto vsak dan izbrati novo temo. To počnem že peto leto! Zdi se mi pa fajn, da lahko potem iz tega, kar se dogaja okoli mene, in iz pogovorov izluščim drobne misli. Pred dvema dnevoma sta bila pri meni dobra znanca, ki imata dve hčeri in enega sina – so že vsi odrasli, ampak vseeno še mladi, in sta o svojih otrocih povedala takole: vsi trije so tako radoživi. Še nikoli nisem doživela staršev, ki bi svoje odrasle otroke označili kot radožive. Mar ni lepo? Meni se zdi perfektno.
Ste ju vprašali, zakaj so radoživi?
Vsak počne nekaj svojega, vsak ima svoj poklic, se za marsikaj zanima in vsi so pri tem, kar počno, radoživi. Koliko je mladih, ki jih ne zanima prav nič! Ne vedo, kaj bi. In to je žalostno.
Z mladimi imam stik med osebjem našega doma – so zelo mlad kolektiv – in vprašam jih po interesih. Nekateri so za šport, drugi za kaj drugega, nikogar pa ne zanima politika. Sicer ni moja stvar, da bi jim rekla, da bi jih politika morala zanimati, ampak kako bodo vedeli, koga voliti in ali bodo sploh šli na volitve? To jih tudi vprašam in nič mi ne odgovorijo. Vendarle se je o tem vseeno treba pozanimati, pri čemer ni rečeno, da bo tisti, ki ga boš volil, najboljši, boš pa izbral po svojem vedenju tistega, za katerega meniš, da je med slabimi najboljši.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
