Rad vidi, da ljudje pridejo v farovž, da prihajajo na cerkveni hrib, zdi se mu lepo. »Izjemno rad sem med ljudmi, četudi me to včasih malo utrudi. Ampak tudi zato sem duhovnik, ne da bom sam zase zaprt v neki pisarni. Ljudem skušam prinašati nekaj več kot to, da se samo srečamo. Ljudje prihajajo tudi po blagoslov, po prošnje za molitev, največ pa za zakramente – včeraj popoldne sem imel na pripravah za sveti krst 15 družin.«
Popoldne pa ste opravili še romski pogreb – je bil tudi ta vesel, kot ste v zvezi z romskimi pogrebi enkrat že omenili?
Tudi ta je bil drugačen – zelo lep. Zelo rad imam romske pogrebe, ker so tako iskreni, nekaj posebnega so. Tako kot oni lepo pospremijo svojo mamo v večnost, redko vidiš. Všeč mi je, ker pride na pogreb toliko otrok; vedno imajo krsto, nikoli žare, in lepo je pokopati nekoga v krsti – pred tabo je v resnici človek! Všeč mi je tudi, da na pogreb pridejo vsi, vsi si vzamejo čas, so zelo spoštljivi. Od njih bi se lahko učili – tako glede odnosa do rajnih, ker se od vsakega poslavljajo vsaj tri dni, objokujejo, žalujejo, kot po številu otrok. Pri njih je vedno polno življenja! Otroci pri pogrebu tudi aktivno sodelujejo, asistirajo: nosijo blagoslovljeno vodo, držijo lučko ... Luštni so! Dostikrat najmlajše držimo stran od pogrebov, ampak otroku pogreb ne bo škodil, so bolj dojemljivi, kot si mislimo.
V Grosuplju ste tri leta in pol, kaj trpite?
Nikakor! Zelo lepo mi je, ustalil sem se – to je moj dom. Res vidim, da dom ni prostor, ampak je dom tam, kjer so ljudje.
Okoli nas, po svetu, je še posebej v tem obdobju ogromno trpljenja in verjetno se marsikdo med nami sprašuje, pravzaprav vedno znova, zakaj bog to dopušča. Ali kot je zapisal pater Karel Gržan: le kaj bog počne v nebesih, ko je na Zemlji toliko trpečih? Verjetno ste se takšnih vprašanj župniki že nasitili?
Ne, nikakor, to vprašanje ni odveč. Vsak v nečem trpi. Bogu hvala, da vsaj na našem območju živimo v miru, ne srečujemo se z vojnimi grozotami, tudi pri naravnih nesrečah smo si še zmožni pomagati; ampak ogromno trpljenja je pri posameznikih, v odnosih, pa v bolezni; tudi otroci trpijo – ali so bolni ali pa niso sprejeti. Trpljenje je povsod in neko harmonijo na tem svetu težko doživiš. To ni pogojeno z dobrinami, statusom – vsak nosi neko bolečino. Vsak ima svoj križ, kot rečemo, in mislim, da bog z nami sotrpi. Saj je šel na križ – Jezus Kristus je edini bog, ki je okusil trpljenje. Kakšen me kdaj vpraša: ali je greh, če molim samo takrat, ko mi je težko? Ne, hvala bogu, vsaj takrat molite. V trpljenju spoznaš prijatelja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
