O sebi je rad rekel, da je angel, so na sodišču izpovedale priče. Njegova zlorabljana prva žena je tudi povedala, da se je imel za nekakšnega angela varuha. Vendar je ta angel, oče dvanajstih otrok, svoje poslanstvo razumel precej po svoje: družini in svoji »duhovni skupnosti«, za katero je člane novačil med svojimi dijaki, je vladal z nasiljem. Fizičnim, verbalnim, ekonomskim in psihičnim. Konec koncev je psiholog z magisterijem. Zelo karizmatičen zna biti. In zelo manipulativen. »Zna saditi rožice,« kot je rekla njegova prva žena, in ni govorila o vrtnarstvu.
Visoki, plečati moški dobro nosi svojih dvainšestdeset let. In na čelu mu ne piše »nasilnež«. Zato njegova okolica dolgo ni vedela, kaj se dogaja za vrati njegovega doma. Učitelji njegovih otrok niso vedeli ničesar. Profesorjevi kolegi prav tako ne. Njegove žrtve so bile naučene molčati o domačem nasilju. Šele na sodišču so skozi pričevanja začele prihajati na dan podrobnosti pekla, ki je trajal več kot deset let. Potem je trajalo še skoraj desetletje, da je prišlo do sodbe, ki pa nikoli ni postala pravnomočna, profesor in druga žena sta se namreč pritožila, češ da jima je bila kratena pravica do obrambe. Sodišče jima je pritrdilo, določili so jima tudi novo sodnico, češ da si je prva že ustvarila mnenje. Nova sodnica je sojenje zaprla za javnost, dovolila nekaj novih prič, a sodba, ki je bila javna in objavljena na začetku aprila, kaže, da si je tudi ona ustvarila zelo podobno mnenje: profesor, ki je prvič dobil šest let in pet mesecev zapora, jih je dobil natanko toliko tudi drugič. Soobtožena, ki je pri nasilju sodelovala, je dobila dve leti pogojno s triletno preskusno dobo, dva meseca manj kot prvič. Bi jima prisodila več, je napisala sodnica, če bi se pritožilo tudi tožilstvo.
Vendar pa to še ne pomeni nujno, da je sodišče s tem angelu z napako že definitivno pristriglo krila – še vedno ima možnost pritožbe.
Zakaj je tako dolgo trajalo in zakaj ni nihče ukrepal? Stopnjevalo se je počasi, je v intervjuju za Jano skušala razložiti prva žena, »dogaja se po kapljicah, po drobcih, po mikroskopsko majhnih delcih greš vedno bolj dol«. Na moževo zahtevo se je morala odreči staršem, prijateljem …, in potem je bila zares čisto, čisto sama. »Nisem se imela na koga obrniti. In če sem kdaj pomislila, seveda se je zgodilo, da sem pomislila, kaj naj naredim, sem imela občutek, da ne morem ničesar narediti. Zelo močan občutek.«
Njen aha! trenutek, ko so ji pregovorne luske odpadle z oči, je prišel poleti leta 2014. »Vem, da je nasilen do vseh. Ni otroka, pa tudi odraslega ne v našem krogu, do katerega ni bil nasilen. Ni ga. Nikogar. To pomeni, da on to lahko še vedno počne in se mu vse opraviči ali vsaj ne kaznuje tega, kar je vsa ta leta počel nam. Ugotovila sem, da tega ne smem dopustiti, da to preprosto moram narediti. Zato, da jaz laže spim, in zato, da otroci dobijo neki zaključek,« je pojasnila svojo odločitev. Konec leta ga je prijavila policiji. Okrog tri leta je trajalo, da je stvar prišla na sodišče. Čeprav so trije od otrok živeli pri njej, je otroške dodatke za deset otrok (en sin je bil polnoleten, ena hči pa je umrla), zneslo je približno za eno plačo, ves čas dobival on. Pristojni CSD ji ni bil v pomoč, je povedala prva žena. Da ni indicev, da bi lahko kakorkoli ukrepali, so ji rekli.
Prve sodne obravnave so bile daleč vsaksebi, potem je prišla korona in dve leti ni bilo sploh nobene. Pa sodna izvedenka je umrla in ni mogla pričati na sodišču, zato so morali na zahtevo obrambe skozi ves postopek še enkrat z novo izvedenko … Njene ugotovitve so bile zelo podobne: da ima obtoženi, ki si je dal večkrat spremeniti priimek – najnovejši je precej grandiozen – motnjo identitete in osebnostno narcistično motnjo, soobtožena, njegova devetinštiridesetletna druga žena, pa odvisnostno osebno motnjo, ob sebi potrebuje močno osebnost. Vendar sta se oba zavedala svojega početja. Pri prvi ženi, ki se je tudi morala srečati s sodno izvedenko, niso ugotovili nobene duševne bolezni ali motnje.
Prvo sojenje se je odvijalo leta 2022, osem let po prijavi, in se novembra tega leta končalo z obsodilno sodbo za oba obtoženca.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
