Rodila se je na zadnji dan leta 1982. Iz prve zveze ima tri otroke: Irina ima danes 13 let, Sergej 11 in Vanja 9. Z drugim možem Gregorjem pa ima še dvoletno hčer Nikito. Alja ni redno zaposlena, vse življenje je bila na svobodi, zato se je vajena znajti. Prav v teh dneh bo premierno uprizorila svojo avtorsko predstavo Ovce, v kateri se poigrava z vlogami, ki jih ima kot ženska. Da bo predstava zanimiva, ne dvomimo, saj Alja ni iskrena le na odru, temveč tudi v pogovoru, ko predstavi stisko mame, ki je po poklicu umetnica, a se zaradi finančnih težav ne brani drugega dela.
Predstavo ste napisali sami in v njej boste zelo iskreni, je tako?
Predstava je minimalistična. Na odru sva jaz in stol. Nastala je praktično v kuhinji in je moje avtorsko delo, od A do Ž, podpisala sem se pod scenarij, režijo in igro. Glasba je tišina. Predstava je nastala iz nuje, da ponovno igram. Kot igralec se je težko kastrirati in sprejeti dejstvo, da ne igraš več, pa čeprav, kot vedno zelo jasno povem, je moja prioriteta družina.
Zadnje tri leta se, tudi zato, ker niste imeli novih vlog, borite s finančno stisko, kajne?
Res je. Zavedam se, da nisem edina. Covid je prinesel za veliko ljudi velik minus. Sploh za tiste, ki nismo redno zaposleni. Skrbi za družino nikoli nisem jemala kot žrtev, nisem se obremenjevala s kariero. Dostikrat slišim, da sem sama kriva za finančno stisko, ker imam toliko otrok. A otroci sami po sebi nič ne stanejo. Zanje dobim vse in so čisti, urejeni, lepo vzgojeni. V časopisu sem pred letom brala, da tudi zaposleni hodijo na CSD in prosijo za pomoč za plačilo elektrike. Mene revščine ni sram, saj sem vse življenje delala, sem izobražena, pridna, redno sem plačevala račune, davke. Vseh situacij si v življenju ne izbereš sam, tudi covida si nisem.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12., 19. marec, 2024.
