Tako kot njena junakinja Mara je tudi Maja pred tremi leti dahnila usodni da. »Z Mitjem sva se poročila med epidemijo covida. Po sili razmer sva imela 'šparovno gorenjsko' poroko. Samo deset nas je bilo, toliko, kolikor se nas je lahko družilo med epidemijo.« Prav nič »šparovna« pa ni bila videti Majina oprava. V živorumeni obleki, z venčkom rož na glavi in ogromnim pisanim šopkom rož v rokah je bila videti kot Sneguljčica. »Čisto po naključju se je zgodilo, da sem postala podobna pravljični junakinji. Ker se običajno oblačim v vijolično, sem se odločila, da bom tokrat rumena. Šele ko smo sedeli na slavnostnem kosilu in je deklica pri sosednji mizi rekla: 'Oči, poglej, Sneguljčica!', sem se zavedla, da sem ji zares podobna.«
Maja in Mitja sta tudi kot zakonca nekaj posebnega. Še vedno namreč živita vsak v svojem stanovanju: Maja v Ljubljani, Mitja v Novem mestu. »Pragmatično gledava na to, saj nama specifika najinega dela to narekuje. Mitja je krajinski arhitekt, zaposlen je na Zavodu za varstvo kulturne dediščine v Novem mestu, njegova služba je oddaljena le streljaj od njegovega doma, zato bi bilo zelo nespametno, da bi se preselil v Ljubljano. Do avgusta letos je v hiši živela tudi njegova mama Eva, za katero je skrbel. Meni pa je tudi lažje biti v Ljubljani. Tako ohranjava razdaljo, ki sploh ni razdalja. Le 45 minut potrebujeva, da sva skupaj. Odločila sva se, da bova, dokler Mitja ne bo šel v pokoj, imela dva domova. V obeh sva zelo dejavna, ne gre zgolj za to, da bi se obiskovala.« V načrtu imata, da si čez nekaj let nekje uredita skupen dom. »Še najbolj naju vleče nekam na morje. Oba ga imava rada. Sama sem ob njem odraščala, Mitja pa ima po družini veliko italijanske krvi in se na morju počuti zelo doma.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1., 3. januar, 2024.
