Njena učilnica angleščine se zato po potrebi spremeni v restavracijo ali gledališki oder. V okviru iniciative Kakšno šolo hočemo se bori za šolo, kjer je prostor za ustvarjalnost, razmišljanje, radovednost. Šolo, kjer učitelji niso le izvajalci učnega načrta, temveč ustvarjalci učnega procesa. Šolo, ki učence motivira za iskanje znanja še s čim drugim, ne samo ocenami. Nujne izboljšave učnega procesa je predstavila že desetim ministrom. Njen trud ni ostal neopažen, zanj je prejela nagrado za življenjsko delo v osnovnem šolstvu, letos pa tudi naziv učiteljica leta.
Že ko se je v otroštvu zunaj igrala z drugimi otroki, je vedno bila učiteljica. »A bi me življenje lahko zaneslo tudi drugam. V osnovni šoli sem si želela biti trgovka, tako kot moja mami. V gimnaziji pa sem imela strašno rada kemijo, dokler nam niso zamenjali učiteljice. Ta nova ni bila šolan pedagog, ampak kemijski inženir, in to se je poznalo. Veselje do kemije me je popolnoma minilo.« Nikoli pa je ni minilo veselje do poučevanja. Od trenutka, ko je med študijsko prakso stopila v razred, je vedela, da je to to. Svoj prvi razred je dobila leta 1982 v šoli v Štepanjskem naselju. »Dobila sem drugarčke, in to tiste najmanj ‘pridne’. Tako se je takrat krstilo nove učitelje,« se smeje. Nikoli se v razredu ni počutila negotova ali nezmožna obvladati situacije. Nikoli se ni naveličala dela z otroki, nikoli opustila iskanja svežih pristopov k podajanju snovi. Bili so tudi težki trenutki, a zanje niso bili krivi otroci, temveč sistem.
»Nikoli mi v šoli ni bilo težko zaradi otrok ali učnih vsebin, pogosto pa zaradi mnogih neumnosti, ki se jim moramo učitelji podrejati,« pravi Jožica Frigelj. »Pisati moramo kup zapisnikov, poročil in podobnega, ki nimajo nobene zveze z našim pedagoškim delom, se je pa nekomu zdelo potrebno, da nam jih naloži.« V zadnjih desetih letih se takšne zahteve kopičijo. »Včasih smo imeli dnevnik, redovalnico in poročilo na koncu leta. Vanje smo pisali ocene in pedagoška opažanja. Stvari, ki se mi zdijo smiselne. Zdaj se ukvarjamo z absurdi, kot je, denimo, evidenca delovnega časa. Ni dovolj, da se v službi ‘štempljamo’, da je iz dnevnika razvidno, kdaj in kaj delamo. Ne le po urah, po minutah moramo zapisovati, kaj smo delali, še v tretjo evidenco.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1., 3. januar, 2024.
