Četrt stoletja je minilo, odkar je glasbena druščina štirih »pjebov« iz okolice Dobrne prerasla v narodno-zabavni ansambel Modrijani, ki je v teh letih postal nacionalna blagovna znamka v rangu Avsenikov in Slaka. To pa ne bi bilo mogoče brez Petra Švaba, očeta frontmana ansambla, Blaža; marljivi poštenjak je v vsakem trenutku neomajno podpiral sina in njegovo skupino, kakorkoli je že bilo treba. Prevoz na gasilsko veselico na drugem koncu slovenskega podeželja? Hajd v kombi! Kredit za ozvočenje in inštrumente? Takoj na banko! Rokoborba s pijanim težakom, ki moti koncert? Aufbiks! »Za koga pa, če ne za svoje otroke,« se nasmehne predani oče Blaža in Miha.
Nič čudnega, da je vaš sin Blaž zvezda narodno-zabavne glasbe, saj sta bila muzikanta tudi vi in vaš oče. Kako resno ste se sami ukvarjali z glasbo?
Kakšnih petnajst let sem igral v folklorni skupini, pa na kakšni poroki, dlje pa nisem segel. Zato pa je bil moj ata pravi vaški godec, vsako soboto je kje igral; mislim, da je Blaž večji del talenta in želje dobil od njega. Ta fant je pel, še preden je znal govoriti. Jasno se spomnim, kako sem ga na morju še kot malčka nosil na ramenih in je ves čas nekaj prepeval in brundal. Tako da se je hitro videlo, da ima veselje in posluh.
Na spletu sem zasledil fotografijo, na kateri igrata vsak na svojo harmoniko. Ste ga tudi sami učili?
Niti ne, jaz sem bil samouk in se nisem preveč vtikal v njegovo igranje; on se je harmonike naučil v glasbeni šoli. Raje sva sem in tja skupaj raztegnila meh in družno zaigrala kakšno pesem. Na primer Mi se imamo radi ali Na planincah, nič zahtevnega. Sčasoma se je njegovo navdušenje nad glasbo samo krepilo in tako sem mu pomagal spraviti skupaj njegov prvi otroški ansambel, Ostržki, v njem je igral harmoniko. Ko je Blaža počasi zaneslo v petje, se je pojavil bratranec Rok, nakar se je pridružil še Peter Oset, nazadnje pa še njegov brat Franjo – in tako se je začela zgodba Modrijanov.
Ti začetki so bili menda silno skromni. Po kakšnih prizoriščih in za kakšne priložnosti so tedaj fantje nastopali?
Najprej sem jim uredil nastope v gostilni svoje sestre v Novi Cerkvi; kadar je imela pri sebi kakšno družbo, me je poklicala, češ naj jih pripeljem in bodo nekaj malega zaslužili. Tedaj sem jih naložil v avto, v prtljažnik pa majhna zvočnika in mešalno mizo, ki sem jih kupil zanje, in smo šli.
Koliko so bili tedaj stari?
Dvanajst, trinajst let, otroci torej. Pa niso imeli nič kaj dosti treme, temveč so se kar takoj nekako znašli. Tedaj so z menoj že šli na prvo ohcet in sem jih tam vključil v svoj nastop. Tako so rasli in skupaj smo šli, kamor je bilo pač treba iti: na srečanje vaških muzikantov na Paškem Kozjaku, pa na Pokaži, kaj znaš na Dobju pri Planini – tam jih je opazil pokojni novinar Tone Vrabl in napisal prvi članek o ansamblu, čeprav so zasedli šele sedmo mesto. Spomnim se, kako sem šel tisti teden v trafiko po Novi Tednik in kako ganjen sem bil; tako lepo je napisal, da sem se s časopisom v rokah ustavil na ulici in Vrablov zapis prebral petkrat zapored. Nekje sem staknil njegovo številko in ga poklical, da se mu zahvalim. Odtlej smo prijatelji: prav Tone si je pozneje za njihov tradicionalni letni koncert izmislil ime Noč Modrijanov.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
