Svetovno znana manekenka Bianca Balti ne skriva prav ničesar o svojem razburkanem življenju. Prav nasprotno – o vsem je pripravljena govoriti z nasmehom na obrazu, tako značilnem zanjo. Prav smeh, ki ji nikoli ne zamre niti v času hude bolezni, jo naredi še lepšo in jo je krasil tudi na odru letošnjega Sanrema. Z obrito glavo, kajpak.
Na festivalu Sanremo, italijanski nacionalni izložbi, kamor povabijo le najpomembnejše osebe iz javnega življenja, je tokrat nastopila drugič. Prvič se je predstavila leta 2013 kot italijanska ikona, ki je osvojila modni svet, drugič letos s posebnim sporočilom: življenja se je kljub težki diagnozi in bolezni treba vsak dan veseliti. Na oder se je po slavnem stopnišču podala tako hitro, da bi ji skoraj zmanjkalo ravnotežja. »Od samega navdušenja!« je pojasnila voditelju, ki je pohvalil njeni prefinjenost in eleganco ter poudaril, da je lahko velik zgled vsem ženskam. Bianca pa mu je odgovorila: »Mogoče res, a ženske smo lahko predvsem velik zgled moškim, kajne?« In požela buren aplavz v dvorani. Zagotovo ni preprosto zamenjati vloge: priljubljeno manekenko so letos gledalci videli brez las, v povsem drugi podobi kot prej, saj se bori z rakom. V nagovoru je sporočila, da se življenja veseli bolj kot prej, da je optimistična in želi vsem ženskam s podobno usodo enako. Tukaj nisem zato, ker sem zbolela za rakom, je še dejala, temveč zato, ker je moja prisotnost hvalnica življenju!
Burna mladost
V preteklosti je preživela marsikaj. Otroštvo, obremenjeno s konflikti, mladost, polno uporništva in drog, pri dvajsetih silovit uspeh in skok med najbolj iskane modele sveta, ob tem pa še dva zakona, ki sta trajala le nekaj mesecev, ter dve hčerki. In septembra lani diagnoza rak, ki je vse postavila na glavo. Hkrati pa se nikoli ni počutila tako živa in blagoslovljena ter hvaležna za življenje, ki ga ima. V svoji karieri je dosegla vse. Bila je model za priznane modne hiše, zanjo so bili naročniki pripravljeni plačati vrtoglave vsote. Ob tem nikoli ni bila vzvišena, brez zadrege je govorila o vsem. S starši se je slabo razumela. Že kot otrok je bila tako posebna, da so to opazili vsi v okolici. A za to je plačala visok davek. Najprej v odnosu z mamo. Ta jo je vzgajala strogo, z mnogimi prepovedmi. Kot odrasla je povedala, da je bila pri štirinajstih posiljena na eni od zabav, to se je ponovilo še pri osemnajstih. O tem ni zmogla govoriti z nikomer, kaj šele z mamo. Travmo je uspela rešiti šele s terapijo; zdaj o tem govori brez zadržkov. Je pa imela pozneje težave z moškimi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
