Pred dobrimi tremi desetletji je puščico svoje naklonjenosti sprožil v lepo Velenjčanko Metko in si z njo ustvaril družino. Njun starejši sin Matej je zdravnik, mlajši Andrej pa je prevzel družinsko trgovino s strelsko opremo. Rajmond se je lani sicer upokojil, vendar še vedno pridno trenira in tekmuje. Na nedavnem svetovnem prvenstvu v Bakuju v Azerbajdžanu je dokazal, da pri šestdesetih še malo ni za v staro šaro, temveč si je prvič v dolgoletni športni karieri pristreljal sanjski dosežek – s 60 naboji zapored je zadel desetico v tarči in dosegel vse možne točke. To je doslej uspelo le devetim ljudem na svetu – in Rajmond je najstarejši med njimi. Dodaten izziv pri tem je dioptrija. Očala potrebuje tako za na blizu kot na daleč.
Mnogi ga trepljajo po rami, češ, kako izjemen dosežek mu je uspel ob vstopu v sedmo desetletje. »Pri 60, ki sem jih praznoval marca letos, se počutim čisto dobro. Je pa to dobra reklama, da je strelstvo šport za vse generacije. Uspešni so lahko tako mlajši kot starejši. Res pa je treba znati ustreliti. Sreča nima kaj dosti pri tem. Po sreči zadeneš na lotu, če seveda kupiš srečko. Na strelišču pa je treba za tak rezultat 60-krat zadeti točno v sredino tarče. Velikokrat rečem, da streljam dovolj približno. Zdaj sem, denimo, pri 58. strelu zadel malce na rob. Če bi še kakšen milimeter ali dva bolj ven, bi bila devetka, in adijo šestotica. Tako da to nima nič s srečo ... Obenem pa se je vse poklopilo. Baku je znan kot mesto vetrov. Pred petimi leti sem bil v isti disciplini svetovni prvak v korejskem Čangvonu, kjer je zelo pihalo, torej znam odlično streljati tudi v vetrovnih razmerah, a rezultat je bil precej slabši. Takrat nisem pristreljal 600, vendar dovolj, da sem postal svetovni prvak. Mesto streljanja smo žrebali. Pomembno je, katero mesto izžrebaš. Na tistem ob robu, bliže zidu, manj piha. Pri žrebu nisem imel sreče, se je pa tisto uro in četrt, ko je bilo tekmovanje, veter umiril in smo imeli vsi enake, idealne pogoje. Od nas je bilo odvisno, kaj bomo v tem času naredili. Treba je bilo ustreliti vseh 60 desetic. Teoretično je to možno. Treba je imeti dobre razmere, orožje, municijo, znati dobro streljati. Treba pa je upoštevati tudi, da na svetovnem prvenstvu zlahka pride do vznemirjenosti. Denimo, moj kolega Markoja, eden najboljših strelcev na svetu, je imel prvih 39 strelov deset, zadnjih 21 pa je imel pet devetic ... Saj je že kdo ustrelil 60 desetk, a se rezultati priznajo samo na največjih tekmovanjih, ko je psihološka obremenitev največja. V 'klubu 600' je bil doslej najstarejši 38-letni Šved, zatem 37-letni Norvežan. Vesel sem, da sem starostno lestvico pomaknil na 60 let. Pa še krasna igra števil je. Pred devetimi leti, denimo, sem zmagal z osmimi devetkami,« pripoveduje Rajmond, ki že dolgo strelja z očali.
Na srečo se mu vid ne slabša več
Vid mu je že dolgo pešal, zdaj se je na srečo ustavilo. Zviševala se mu je starostna daljnovidnost, kratkovidnost ostaja. »Tu že dolgo sklepam kompromise. Imam kar visoko dioptrijo: 4,5 minusa in 2,5 plusa. Je pa z leti čedalje teže. Ko si mlad, so tudi očesne mišice prožnejše. Za 'normalno' življenje imam progresivna stekla, za tekmovanja pa je zahtevneje imeti dobra očala. V mojem športu je treba videti ostro mušico skozi namišljeno linijo, ko je en meter od očesa, in tarčo, ki je oddaljena 50 metrov. Ko sem bil mlad, sem potreboval očala za daleč, da sem videl tarčo, zdaj pa potrebujem še očala za branje in z njimi ne vidim na daleč. To s progresivnimi očali ne gre. Vendar ni nič idealno. Zato je streljanje samo približno, ni tako kot včasih,« razlaga natančni in umirjeni športnik, ki mu je nedavna zmaga spet dala veter v krila. Logično se namreč utrne vprašanje, le kako mu uspe desetletja ohranjati motivacijo za treninge in tekme. Prizna, da vedno teže. Zmage mu dajo nov smisel in laže zdrži vse treninge. »Rad sem na vrhu. Vsaka zmaga ti da malo veselja in tudi pozornost (vsaj podzavestno) je balzam za ego. To sem ugotovil letos, ko sem šel na veteransko tekmovanje, kjer sem moral potrditi normo za svetovno prvenstvo. Tam sem ugotovil, da sem dva razreda boljši od veteranov, ki so že nehali aktivno streljati in manj trenirajo. Za kratek čas sem se počutil spet pomembnega. Enako sem doživel nedavno, na pravi tekmi,« se smeji strelec, ki pridno izvaja tehnične in kondicijske treninge. Tako je bil to sezono na pripravah v Avstriji, kamor so ga posebej povabili kolegi iz avstrijske vojske, pa na dveh evropskih pokalih. Včasih je tudi veliko tekel, zdaj zaradi bolečin v hrbtenici tega ne počne več.
Nepremagljivi upokojenec je pozimi osvojil Triglav
»V teh letih mi pri streljanju zelo ustrezata disciplini leže in kleče. Za to dvoje tudi ni treba toliko fizično trenirati kot za disciplino stoje. Zato je streljanje šport za vse generacije, v Švici pa celo med najbolj priljubljenimi športi. V streljanju stoje pa nisem več med najbolj konkurenčnimi. Tu je treba res veliko trenirati, težko je telo zelo zviti in ga potem še spraviti v ravnovesje, saj ni več tako prožno kot nekoč. Za streljanje stoje so tako spremenili pravila, da je težko v kratkem času umiriti telo. Tudi če ne bi hotel priznati, se leta poznajo. Se pa malce tolažim, da si nekateri moji vrstniki že težko zavežejo vezalke,« pravi Rajmond, ki se je lani upokojil po redni poti. Vsa delovna leta je »oddelal« v Slovenski vojski, njegove obveznosti so bili treningi in tekme. Najpogosteje kondicijske treninge opravi v hribih. Prijatelji pravijo, da je kot gams. Zleze na vsak vrh. Višji in zahtevnejši je, raje ga ima. Zato se je marca, ko je praznoval šestdeseti rojstni dan, najbolj razveselil darila kolegov iz športne enote – zimskega vzpona na Triglav. »Rad grem tudi na zelo zahtevne ture. In zimskega vzpona na Triglav sem bil res vesel. To je tako zahteven podvig, da nanj ne moreš sam, saj je prenevarno. Ena sama napaka, napačen korak in zdrsneš v prepad. Iz Ljubljane smo štartali ob dveh ponoči. Najprej smo šli do Krme, nato pa po snegu (ceste ne plužijo) naredili 31 kilometrov in 2.100 višinskih metrov. Takšna tura je tudi v poletnem času zelo zahtevna, pozimi pa je še toliko težje. A je bilo nepozabno. Videli in doživeli smo stvari, ki jih sicer ne bi: zasnežen in zaledenel dom na Kredarici, kjer razen vremenoslovcev ni bilo nikogar,« se spominja Rajmond. Zasebno okroglega jubileja ni hotel kaj preveč praznovati. A se njegova nadvse družabna žena Metka ni dala in mu je pripravila praznovanje.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 37, 12. september, 2023.
