Kljub letom, ki ne prizanašajo nikomur, kljub ljudem, ki niso samo prijazni, kljub okoliščinam, ki nas niso nam v prid. Našli sva rdečo nit. To je zaščitniška obzirnost. Vanjo je tu in tam odela tudi nekatere svoje pesmi, ki jih je tkala deset let in ob svojem jubileju izdala v pesniški zbirki Bi bila drevo.
Veselim se obiska pri njej. Po sedmih letih bom spet stopila v njeno zgodbo. V njeno stanovanje, ki je tako zelo zgovorno že samo. Poslikano pohištvo. Na besedah bom sedela. Na besede bom položila svoj zvezek, v katerega bom pisala besede, ki jih bo ta sedemdesetletna navdihujoča, dopolnjena ženska premišljala na novo. Zame in za bralke, ki jim bom to poskušala prenesti. To lepo ukoreninjeno drevo s pisanimi plodovi, ob katerem vedno znova obstojim in si samo želim, da bi lahko bila ob njej in se učila.
Pri meni je vse second hand
Pričaka me v poletni lahni obleki na vroč julijski dan. Lahkotna in nežna kot njena obleka priznane angleške oblikovalke Laure Aschley, ki jo je pred 40 leti kupila v Londonu, v trgovini iz druge roke. »Pri meni je vse second hand,« pove. Prvih nekaj trenutkov se težko osredotočim na tisto, po kar sem prišla, po zgodbo, stkano iz besed, ker pozornost pritegujejo tiste, ki jih je ustvarila v svojem stanovanju. Star lesen stol, ki ga je pobarvala s sončno rumeno, na katerem je odložen kup knjig, pa zraven še turkizno moder, neobložen, vmes z njenimi obrazi, po katerih je prepoznavna, porisana mizica. Pa pri vhodu obešalniki, narejeni iz kljuk starih dežnikov, pa fotografije naslovnic njenih knjig, plakati njenih ljubih gledaliških iger, pikasti skodelici na mizi, iz katerih bova popili vodo, ki bo zadišala po meti. Tako pristno se človek počuti ob njej. Zrastejo nevidna krila, da je mogoče živeti polno. Ubesediti skrite želje. Da zaživijo. V njenem stanovanju letijo vsepovsod.
Iskati razloge za veselje
Mogoče si je prav zato tako pravljično lepo uredila svoje stanovanje, v katerem je toliko lepih reči, lepih besed, tudi lepih oblek, pa lepih skodelic, knjig, umetnin, stolov …, ker zna biti svet tako surovo krut. Že samo vstop v tako stanovanje prebudi lépo. Ker se ima človek priložnost čuditi. Ifi je našla v svojem, sicer sploh ne samo z rožicami postlanem življenju, lepoto. Že dolgo se zaveda, da je razloge za lépo treba iskati. Lepe stvari znajo biti zelo izmuzljive. Zgodijo se tako hipno, da če nismo dovolj pozorni nanje, gredo mimo, medtem ko se ukvarjamo s problemi. Teh je pa vedno dovolj. Zaveda se jih. Ne beži pred njimi. Težko zna biti. Popoldne, pove, bo obiskala žensko, ki ji je nedavno umrl mož. Moža je pred leti izgubila tudi Ifi, ampak pove, da k ranjeni ženski ne bo šla zato, da bi primerjala svojo ranjenost z njeno, v smislu, saj nisi edina, tudi jaz sem ga izgubila. S tem bi zmanjšala njeno bolečino. Želi ji dati priložnost, da bo svojo bolečino izpovedala, da jo bo lahko nekam odložila. Se razbremenila. »Da se razmehča jakost bolečine. Tako bo lažje izstopila iz nje in sama odprla okno, da pride do svetlobe.«
Biti prijateljica z uvidom
Na nekaterih stranpoteh, kjer se znajde ljuba oseba, ne moreš pomagati. Čeprav veš, slutiš, kaj bo, da to ni dobro zanjo, ampak ali imaš pravico, da jo s svojo slutnjo obremeniš? Ifi vprašam, kaj bi naredila, če bi slutila, da prijateljičino vedenje, lažno pretvarjanje, dolgoročno ne bo obrodilo zdravih sadov. Bi ji dejanja skušala preprečiti? »Prijatelji včasih slutimo pot navzdol nam ljube osebe, ampak iz prijateljske obzirnosti na to ne opozorim, ker bodo mojo slutnjo zanikali. Če, na primer, vem, da je prijateljica navdušena nad evforično izkušnjo s poročenim moškim, ji privoščim trenutno veselje in vem, da ne more nehati z razumom, ampak bo, ko pride čas, nehala s čustvi. In čustva so ta, ki prinesejo bolečino. Na čustva drugega ne morem vplivati, lahko pa ji povem zgodbo. Zgodbo o varanju iz literature, resničnega ali svojega življenja, in ji s tem dam misliti, če hoče. Ker sem prijateljica, jo sprejemam z vsem, kar dela, in sem z njo tudi takrat, ko se sreča s posledicami svojega dejanja. Iz svoje izkušnje tudi vem, da mene nihče ni nikoli preusmeril. Lahko je le preplavil mojo pot, šla sem pa po svoje.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.
