Drevesa so največja in najstarejša živa bitja na svetu. Tudi v Sloveniji imamo drevesa častitljive starosti in velikosti, denimo več kot tisoč let star macesen. Kaj vse se je porajalo, dogajalo, minevalo v njegovem času! Vse to lahko oživi, če drevesom damo besedo, da nam v pravljicah in zgodbah spregovorijo o ljudeh in časih, v katerih so živela in rasla.
»In še več, če jim v pravljičnem duhu prisluhnemo, kako se pogovarjajo med sabo, denimo na kresno noč, ki je polna pravljičnih skrivnosti. Pravljice pa nas od nekdaj učijo, nam postavljajo ogledalo in nas lahko tudi zdravijo. Tako tudi drevesa s svojimi pripovedmi,« pravi upokojeni Anton Tone Lesnik, ki je prava enciklopedija znanja o drevesih. Čeprav je že nekaj časa upokojen, z navdušenjem pripravlja delavnice za otroke in odrasle, s katerimi jim približa drevesa in gozdove.
»Ljubezen do gozdarstva in gozda me spremlja že od malega, saj sem se rodil v leseni hiši za gozdne delavce sredi koroških gozdov, visoko nad morjem, pod Uršljo Goro v zaselku s par hišami, kamor je za gozdarja prišel moj oče,« začne pripovedovati Anton, ki se še danes živo spominja dreves okoli teh hiš. Imel jih je zares rad in so mu ostala v spominu, najprej še čisto majhna, ki so rasla na ruševinah hiše starega očeta, pogorele med vojno. Izkopaval jih je, prenašal in sadil. V spominu pa so mu ostala tudi sadna drevesa, še posebej dve hruški in jablana.
»Ena hruška je bila zelenka, imela je čudovite sladke sadeže, druga je bila šentanalka. Zorela je konec julija, ko goduje sveta Ana. Pod tisto hruško sem sedel in čakal, da je padel kakšen sadež na tla ali mojo glavo, in jo takoj pohrustal. Jeseni smo se sladkali z medenimi tepkami. Dvajset metrov proč od hiše je rasel mogočen brest, v katerega je med nevihto treščila strela in ga razklala. Še kakšno drevo bi lahko naštel iz otroških časov. Mogoče eno, pri katerem nisem igral prav lepe vloge. Drevesce, ki ga je cepil moj stric. Cepič je bil v višini enega metra, nato je bil povit. Z bratom sva se odločila, da bova cepič olupila, preizkušala sva žepni nož, takrat veliko bogastvo. Že sredi 'dela' sva videla, da delava veliko napako. Zločin sva poskušala prekriti, z mešanico ilovice sva zamazala drevo. Seveda je stric to videl in sva dobila kazen. Deležna jo je bila najina zadnja plat. Najhujše pa je bilo, da so nama vzeli noža,« se tega, kako je slabo vplival na drevo, spominja Anton, ki je vedno zelo rad poslušal zvoke vetra, ki so zavijali okoli voglov in se lovili v krošnjah dreves.
Pravljična pesem vetra
Ko se je veter ujel vanje, je kar zaigralo. »Bili so še drugačni zvoki dreves – jeseni, ko odpada listje in veter zaveje skozi krošnje, se listi usujejo, pa ko pada posamezen list, ko dežuje, sneži ... Ti zvoki so me privlačili od malega. Vse to je vplivalo na mojo ljubezen do gozda in gozdarstva,« pripoveduje Anton, ki je bil vpisan na učiteljišče, a se je prepisal na gimnazijo in šel med počitnicami prosit na gozdno upravo, da bi ga sprejeli za gozdnega delavca. Šef ga je sprejel, rekel mu je, da bo pomagal logarju v Koprivni, dolini, ki se odpira proti Olševi in Raduhi. Prvega januarja je, komaj 15-leten, peš korakal po snegu deset kilometrov v eno smer, nato pa ga je čakalo še delo. S tem si je prislužil štipendijo za gozdarsko šolo v Postojni. Na štiri leta srednje šole ima lepe spomine, čeprav je vladal strog sistem, pridobili so veliko praktičnega znanja. Tam se je strokovno srečal z gozdarstvom, dobil je razlago, da gozd ni samo za opazovanje in uživanje, temveč tudi za sečnjo, spoznal se je z orodjem, tehniko in vsem, kar se je vrtelo okoli dreves. Po vojaščini se je vpisal na Biotehniško fakulteto, oddelek za gozdarstvo.
»Imeli smo profesorja, ki je bil velik strokovnjak, a ne najbolj posrečen pedagog. Še zdaj imam v ušesih njegove besede študentom: ubogi slovenski gozdovi, ko boste delovali v njih. A z gozdovi takrat ni bilo takih izzivov, kot so prišli pozneje, še posebej pa zdaj, ko jih pestijo velike ujme s posledicami klimatskih sprememb. Tega takrat nismo niti slutili,« pripoveduje Anton in dodaja, da je treba na gozd, čudoviti del našega stvarstva in največji del narave na kopnem, gledati z zelo različnih vidikov. Žal ga pogosto samo z enega ali dveh. To je izziv tudi za gozdarsko stroko, pa ne samo glede pridobivanja lesa. Že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so se začele poudarjati splošnokoristne funkcije gozda – hidrološka, socialna, za oddih, rekreacijo, turizem in zdravje. Za stroko je vse to še vedno izziv, pa tudi lastniki gozdov včasih gledajo preveč enosmerno.
Celo glede gospodarjenja z lesom. V Sloveniji imamo pionirje sonaravnega upravljanja gozdov. Dr. Leopold Hufnagel, ki je bil konec 19. stoletja v službi pri Auerspergu in je študiral na Dunajski šoli za biotehniške znanosti, je zavaroval dele gozda, tako da je ostal pragozd, gozd, v katerem še ni pela sekira. 30 let pozneje je o sonaravnosti študiral Franjo Pahernik iz Vuhreda. Bila sta pionirja na tem področju, saj je v tistih časih prevladovala golosečnja. Slovenci in Švicarji smo edini v Evropi, ki imamo prepovedan golosek, kar je zelo pomembno. Naše gospodarjenje z gozdovi je vzor vsej Evropi, saj iz tujine veliko hodijo gledat, kako to počnemo mi,« razlaga Anton in dodaja, da spada v sonaravnost tudi to, da v gozdove ne vnašamo tujih vrst. Zdaj smo pred novim izzivom, saj v gozdove same prihajajo tujerodne vrste, nekatere so invazivne. To je denimo duglazija, pa tudi domači kostanj, ki ga imamo tako zelo radi, je tujerodna vrsta, za katero se celo bojimo, saj je ogrožen zaradi raka. Anton in njegovi somišljeniki razmišljajo, ali bo duglazija nadomestila smreko, ki izginja z nižjih leg, pa tudi v višjih je ogrožena, saj so začeli prihajati podlubniki.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 24. 01. 2023.
