Čeprav je Rok v dveh nanizankah igral negativca in tu pa tam morda kdo ta lik poveže z njim tudi zasebno, bi težko našli bolj prijaznega in srčnega človeka. »Ljudje so me dostikrat spraševali, kako sem lahko oblikoval tako negativen lik, ko pa v meni ni niti kančka zlobe in preračunljivosti. Odgovoril sem jim, da z lahkoto. Vse sem naredil obratno, kar sicer v življenju počne Rok Kunaver, in je uspelo,« v smehu pove igralec in doda, da z igralskimi kolegi zelo uživajo pri snemanju nanizank. Pred desetletjem ali še več so nekateri na serije gledali zaničljivo, vendar so bile krasna odskočna deska. »Leta 2008 in nekaj let pozneje je njihovo nastajanje preprečila finančna kriza. To je imelo dolgoročne posledice, saj kar nekaj let ni bilo tovrstnih produkcij, posledično je bilo prikrajšanih veliko ljudi – igralci si nismo nabirali kilometrine pred kamerami, sodelavci so ostali brez dela, saj pri takem projektu sodeluje več kot sto ljudi. Ko smo leta 2014 posneli Usodno vino, so ga gledalci sprejeli z navdušenjem. To pomeni, da imajo ljudje radi serije in da jih je treba delati. Še zdaj krvavo primanjkuje besedilopiscev za nove projekte. Jaz pa sem v nanizankah dobil toliko kilometrine, da bi zlahka šel delat v Hollywood ali kakšno drugo primerljivo svetovno produkcijo,« pripoveduje Rok, ki je ta december zaseden kot še nikoli. Na dan ima tudi po dve predstavi, v vsem mesecu jih ima na koledarju kar 34. Zelo je delaven tudi drugače – že zdavnaj je nehal šteti, koliko risank je sinhroniziral in pri katerih projektih vse sodeloval. »Srečen in hvaležen sem, da me moja Natalija pri tem podpira. Glede na to, da prihajava iz različnih svetov, jaz boemsko-umetniškega, ona pa iz vrhunskega športa, kjer je bilo vse v okvirih, urnikih in točno določeno, imava včasih kar izzive, da to uskladiva,« prizna.
Vedno imaš dve možnosti. Nataliji je dolgoletni strog režim vrhunskega športa dal občutek obvladovanja in kontrole, potem ko ji je nenadoma umrl partner Jure. Čez noč je morala sama poskrbeti za hčerko in začeti novo življenje. Med drugim je sprejela tvegano odločitev, da z Juretovo filmsko ekipo dokončajo njegove stvaritve. »Bilo je težko in zahtevno, vendar ženske ne obupamo kar tako. Borimo se naprej, še posebej ko imaš poleg sebe majhnega otroka, dobiš nenormalno moč in motivacijo. Prodala sem hišo, kupila stanovanje, našla službo, delala, žalovala in nekako rinila naprej, saj sem človek, ki ne more obstati na mestu. Vedno iščem poti naprej, nove rešitve. To mi je ostalo od plezanja. Ko si na steni, imaš dve možnosti: ali obupaš in padeš ali pa iščeš nove poti in greš proti vrhu,« pripoveduje Natalija, ki je šla v zvezo z Rokom počasi. Všeč so ji bili njegova razgledanost, smisel za humor, srčnost, predanost. Počasi se je zaljubljala vanj. Veliko sta se pogovarjala ter kmalu našla vzporednice v igralskem in športnem svetu.
»Ob njej se prvič v življenju počutim varnega, da nisem odvisen samo od sebe, da me nekdo čuva in podpira. In ko je tako, greš lahko res v globine iskanja vlog, tudi temačnejših. Včasih je pri takšnih teže iti ven, kar se premalo pogovarja in poudarja. Vloga, ki jo igraš v seriji, pa tudi v gledališču, leto ali dve, nehote postane del tebe. Tudi tiste temačnejše plati življenja. Igralski poklic ni služba od osmih do štirih, temveč si vanj vpet ves čas. Sploh pred premiero me je bolje pustiti pri miru. Utrujen sem, v drugem razpoloženju, nočem drugega kot popolno posvečenost vlogi. Natalija me zelo dobro razume, saj je bila v letih vrhunskega športa povsem posvečena tekmam, ve, kako se je pripravljati na vrhunsko tekmovanje, ko je pozornost zelo zožena in je vse manj pomembno postavljeno na stran, med drugim najbližji ... Teže pa je izpustiti mračne občutke, žal igralcem pri tem nihče ne pomaga, niti institucije nimajo posluha za to. Midva se velikokrat pogovarjava, kako pomembna je za igralca psihofizična priprava, kako je treba paziti, da si v dobri kondiciji, kako pomembno je duševno zdravje. Še kako bi potrebovali vsak svojega fizioterapevta, pa včasih tudi psihoterapevta, da bi lahko od sebe dali kar največ ali se razbremenili, ko se nabere preveč. Vendar je to prepuščeno vsakemu posamezniku. Podobno kot je pri vrhunskem športu, denimo nogometu: nogometaši so podjetja znotraj klubov, zanje skrbi mala vojska ljudi, ki se trudijo, da bi bili v čim boljši kondiciji, ker imajo vsi nekaj od tega. Pri igralcih pa je le promil takšnih v Hollywoodu, ki jim pomagajo razni strokovnjaki, vsi preostali smo prepuščeni sami sebi. Že na akademiji premalo poudarjajo, kako skrbeti za največji in najdražji instrument na svetu – svoje telo,« je kritičen Rok, Natalija pa doda, da mu je iz svojih športnih izkušenj dala kopico nasvetov, kako naj poskrbi zase.
Tabla dolžnosti in obveznosti. Včasih so bili po večernih predstavah polni adrenalina in izživeti so ga poskušali tako, da so šli na pivo. Seveda se ni ustavilo samo pri enem. »Natalija mi je lepo razložila, kaj je zdrava prehrana, kaj pomenijo ogljikovi hidrati, zmerna vadba, s katero pokuriš adrenalin. Naj gremo po predstavi raje na sprehod in bomo spali kot dojenčki,« ji je za nasvete hvaležen Rok. Čisto vsi pa mu ravno ne dišijo. Denimo tista velikanska tabla, ki jo je prinesla domov; nekdanja plezalka ima rada vse organizirano, saj je njena kariera potekala po urniku, zdaj pa poskuša to uvesti pri Roku in Eli – deklici sta sicer razložila, da ima dva očka: Jure je na zvezdici in od tam pazi nanjo, Rok pa je ob njej vsak trenutek tu na Zemlji.
Celotno zgodbo si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022
