Sprva ni bil navdušen, da bodo Američani postali večinski lastniki. Ko pa je premišljeval in računal, je matematika pokazala, da bodo učinki prodaje bistveno višji od kupnine: Pipistrel bo imel v nekaj letih več kot tisoč zaposlenih, do konca desetletja bo eno največjih slovenskih podjetij, proizvajalec največjih letal, ohranili bodo vse zaposlene, ostajajo tudi vodstvo, blagovna znamka, vsi programi, investicije. »Več si ne bi mogel izpogajati, ne za nas ne za lokalno okolje,« prizna podjetnik, ki je dolga, naporna pogajanja od lanskega oktobra zmogel tudi zato, ker mu zadostujejo samo štiri ure spanja na dan. »Višina kupnine se mi ni zdela pomembna, hotel sem dobiti toliko, da bom lahko v prihodnje šel v projekte, ki si jih že dolgo želim, saj letalstvo ni zadnja stvar, ki bi si jo želel početi v življenju. Sedanji solastniki, zaposleni bodo dodatno kupnino prejemali še v naslednjih letih, saj se v letalstvu samo osnovna kupnina izplača na začetku, dodatno pa se izplačuje glede na uspešnost v obdobju od 10 do 15 let. Tako bo v tej naši dolini poleg mene nastal še kakšen milijonar. Jaz pa bom imel dovolj denarja za donacije v projekte splošne koristi v Sloveniji, za katere vem, da se jih sicer ne bi dalo izpeljati z obstoječim sistemom. Na primer, nujno bi bilo treba urediti civilni sistem za reševanje s helikopterji, saj ga od okoliških držav nima samo še Slovenija. Ajdovščina se hitro razvija. Postaja slovenska Silicijeva dolina, s svojimi donacijami pa bom prispeval, da bomo tu imeli čim boljšo raven in kakovost življenja, saj k nam prihaja čedalje več ljudi z vsega sveta. Malo pa sem bil tudi osebno prizadet, ko je marsikatera slovenska srebrnina – kakovostno podjetje – šla v tuje roke. Tudi pri tem bi rad pomagal, da se vrne. Še dve leti bom vpet v Pipistrel, nato pa se bom posvečal še drugim projektom. Vzporedno bova s hčerko vodila podjetje Boscarol, d. o. o., za upravljanje premoženja, nastalega s kupnino. Nekaj ga bo šlo v donacije tudi zato, da v naši okolici naredimo kaj dobrega za skupnost, česar drugače, iz občinskega proračuna, ne bi zmogli. 25-milijonska donacija v javno dobro ni zadnja ... Upam tudi, da bo kateri od mojih kolegov podjetnikov sledil mojemu zgledu. Mnogi bodo dobili večje kupnine, zato bi bilo prav, da bi, ker so bili uspešni tudi na račun okolja, temu nekaj vrnili,« pove podjetnik, ki so ga vse življenje pribijali na križ, ker je od države dobil subvencije. Sedaj jih je z donacijo povrnil trikratno, čeprav jih je državi vrnil že prej, saj je vsa leta ustvarjal dobiček, plačeval davke in plače svojim zaposlenim. Obenem se zaveda, da brez svojih zaposlenih ne bi bil tako uspešen.
Varčevanje se začne pri luksuzu. »Pipistrel v svoji 32-letni zgodovini nikdar ni posloval z izgubo. Vsako leto je bilo boljše od prejšnjega, tudi med covidom. Ves ta čas plače niso zamujale niti za en dan. Pri meni so zaposleni strokovnjaki svetovnega kova, za katere se zavedam, da ne vztrajajo zaradi plače, temveč zaradi drugih stvari, ki jim jih nudim. Pri Uberju bi dobili 300.000 dolarjev na leto. Jaz si tega ne morem privoščiti, pa tudi če bi si, bi jim tukaj manj ostalo, saj je v Sloveniji obdavčitev visoka. Do zaposlenih sem izredno liberalen. Niti največji strokovnjaki nimajo konkurenčne klavzule in bi šli lahko že jutri delat h konkurenci. Nič v podjetju ni pod ključem, saj ko ljudje vidijo, da jaz ne izčrpavam podjetja, ga tudi oni ne. Zaposleni so moja največja vrednost, saj sam ne bi mogel ustvariti svojih sanj. Zato se mi je zdelo edino prav in pošteno, da del kupnine povrnem med zaposlene. Pa naj si kupijo nov avto ali karkoli si bodo zaželeli. Cenim pa tudi njihovo lojalnost, saj so znali skrivnost, da se pripravlja prodaja, zadržati zase. Textron je podjetje na borzi, in če bi se razvedelo, kaj se pripravlja, bi cene njihovih delnic lahko zanihale, kar bi ogrozilo prodajo,« pravi podjetnik, ki meni, da je premehak šef. V vseh teh letih ni nikogar kaznoval ali nad kom dvignil glasu. Kadar se pogovarjajo in sprejemajo odločitve, se pusti prepričati z argumenti. In kadar odločitev sprejmejo, pa je, ne glede na to, čigava je bila ideja, Ivova odgovornost, da jo izpeljejo. Takrat je strog, saj se zaveda odgovornosti do svojih zaposlenih. Navrže, da se ga še drži malo nostalgije glede pravic zaposlenih v nekdanji skupni državi, zato omogoča zaposlenim visok socialni status in ne gradi uspeha na njihov račun. Zaveda pa se tudi, da je letalstvo luksuz, ki se mu v kriznih obdobjih ljudje zaradi varčevanja najprej odpovedo. Zato so njegove odločitve, ki so podjetju omogočile rast v tako spremenljivih okoliščinah po vsem svetu, še toliko pomembnejše.
Kar damo, to dobimo. »Ljudje smo sijajna ogledala drug drugemu. Kar damo, to dobimo. Pa ne samo v družini, ampak tudi v podjetju in na ravni države. Vedno sem dosti nagrajeval in nikoli kaznoval. Denar mi pomeni le sredstvo za doseganje poslovnih ciljev. Če bi ljudje vedeli, kako malo denarja imam na računu, tega zagotovo ne bi verjeli. Osebno potrebujem zelo malo. Nikoli mi niso bile pomembne obleke, vozim se z deset let starim avtom, ki mi dobro služi, zato ne vidim potrebe po tem, da bi ga menjal, živim v majhni hiši nasproti poslovnih prostorov. Potovanj si ne želim, saj že tako službeno preveč potujem. Nikoli nisem imel najnovejšega modela mobilnega telefona, prav tako ne računalnika. V Pipistrelu ima tretjina zaposlenih višjo plačo od mene, saj si jo tudi zaslužijo. Ves denar, ki sem ga zaslužil, z vsemi nagradami vred, sem investiral v podjetje, da smo bili močni in uspešni. Vikendi me ne zanimajo, jahte prav tako ne. Ima pa davkarija problem, ko ugotavlja, ali letim zaradi veselja ali užitka,« se muza Ivo, ki se pocrklja tako, da gre na kakšno masažo ali rock koncert, na lepe sončne dneve pa se rad povzpne na hribe in griče okoli Ajdovščine.
S kupnino pa je prišlo tudi veliko zabavnih dogodivščin. Njegova tajnica ima zdaj veliko več dela, saj je vse polno pošte in klicev ljudi, ki bi želeli biti njegovi prijatelji. A tega je že vajen, saj vsako leto objavljajo lestvico najbogatejših, in kadar se znajde na njej, je nekaj tednov živahno, dežujejo klici in pisma, nato pa se umiri.
Več v reviji Jana št. 15, 12.4.2022
