Zdi se, da pri vas ni več meja, ni več strahu. Niste se odločili za molk in modrosti ne boste nesli s sabo. Brez sramu želite spregovoriti, čeravno zdaj, po težki operaciji jezika, najbrž tudi fizično kaj boli. Ali pa znate vi to preseči, ker ste že nekje drugje in telo sploh več ne boli ...
Ta je pa dobra, Urška, res me telo več ne boli! Jezik je silno občutljiv organ, a sem že tretji dan po operaciji rekla, naj mi ne dajejo več tablet proti bolečinam, naj mi jih pustijo ob zglavju in jih bom vzela po potrebi. Odtlej nisem vzela nobene. Kot navdušena spremljevalka nevroznanosti (sem častna članica društva za kognitivno znanost, saj sem organizirala in vodila prvi in drugi znanstveni forum s to temo, bilo je davno, a nepozabno) sem brala kar nekaj znanstvenih študij o moči molitve. In zame so že ob prvi operaciji molili mnogi, od Rima do svete gore Atos, in tudi zdaj je bilo veliko molivcev za moje okrevanje, ljudje so naročali maše zame … Hči je rekla, da je tisti dan, ko sem imela operacijo, fizično občutila velik oblak ljubezni, na katerem sem ležala. Tudi jaz sem ga občutila in še vedno me napaja ljubezen mnogih lepih src. Ganjena sem in globoko hvaležna vsem in vsakemu posebej! Prav posebej pa mojim kirurgom, ki imajo zlate roke! Vam rečem, naša maksilofacialna kirurgija je na svetovni ravni. Brez njih tegale intervjuja gotovo ne bi bilo …
Kar pa se govorjenja o tudi najtežjih stvareh tiče, res nimam težav. Le zakaj bi jih imela? Kot mi je nekoč rekla prijateljica: »Bog vse ve, ljudje pa vse čutijo.« Torej?
In drži kot pribito: kadar govorimo o svojih strahovih, se ti manjšajo, kadar govorimo o svojih bolečinah, se te spreminjajo v biser.
So tudi ljudje, ki želijo govoriti o bolečini, trpljenju, bolezni, a mora biti za to notranji motiv izčiščen. Če je še čisto malo strahu, potem še ni čas in je bolje biti sam ter v tišini?
Odvisno od posameznika, od kulturnih vzorcev, ki smo jih ponotranjili, od našega temperamenta in značaja, od okoliščin … ni pravila. Včasih je molk najboljša izbira, in tudi jaz ga izberem, ko bi kdaj komu najraje zabrusila v obraz, kar mu gre. Takrat se ugriznem v jezik, da me zaboli, ta bolečina pa še deluje, hehe … Naša knjiga pisem Nagovori tišine ima veliko povedati o tem, toplo jo priporočam v branje.
Kdaj ste začeli na polno živeti? Kateri je bil tisti trenutek, ko ste si rekli, se zavedeli, da je treba življenje živeti, ne ga samo gledati, tipati, živeti skozi druge?
Hm, premišljujem … Mislim, da je bilo odločilno leto mojega obrata k sebi navznoter leto 1990. Takrat je dobil diagnozo rak na pljučih moj duhovni sopotnik Marjan Rožanc. Tisti dan, 24. aprila 1990, mi je v svojo novo knjigo Manihejska kronika napisal: »Sprijazni me s tem vsiljivcem: gledal te bom še tedaj, ko me ne bo.« Marči drži besedo. Umrl je 18. septembra istega leta in odtlej me gleda, posluša, govori z menoj … Pol leta sem ga sleherni dan obiskovala v bolnišnici in njegovo umiranje ter smrt sta me v življenju največ naučila. Od takrat sem drugačna. Kako simbolično, da sem se prav istega aprila tudi krstila in tako poklonila pred Absolutnim, Presežnim … Odtlej živim prebodena z žarkom svetlobe z neba do dna!
Zdite se izpolnjeni, dopolnjeni, lahkotni. Juhej! Ampak ... zadnjič mi je neki duhovnik dejal, da najbolj čiste duše največ molijo.
Gotovo imam še kaj postoriti na tem lepem božjem svetu, gotovo, sicer bi odšla iz telesa že po prvi težki operaciji, haha. Je pa res, da sem veliko dela že opravila, saj grem vendar s hriba v dolino in pot ni več ne tako dolga ne tako naporna, kot je bila pri vzpenjanju na hrib. Dobro sem zvozila to potovanje gor, padala, si potolkla kolena in srce je krvavelo, zato pa mi gre dol veliko bolje, hehe. Lahek je moj korak in radostno je srce, ki še bije in se zaveda, da vse JE … Je zdaj, v tem trenutku, ko še vedno diham, juhej!
To je tisto, kar mnoge čudi. Kako to, da ste kljub težki operaciji jezika tako hitro okrevali? Menda bi morali mesece počivati v tišini, se na novo učiti govoriti, vi pa ste že po nekaj tednih polni novih idej, poslanstvo glasnice se nadaljuje, skoraj kot da se ne bi nič zgodilo.
Ker so mi odrezali del jezika, zdaj govorim nekoliko slabše, a govorim, hura! In bom že 8. maja nadaljevala s pogovori v Švicariji. Majski večer bo posvečen čarobni poetični knjigi Dušana Šarotarja Zvezdna karta in imenitni Fižolozofiji o čudežih vrtnarjenja drage Irene Štaudohar. Vsi trije se že zelooo veselimo.
Tako lahkotno se pogovarjate o temah, ob katerih je mnogim izredno težko. Zadnjič sem vas gledala po TV, ko ste pripovedovali o svojem odhajanju in o glasbenih željah na pogrebu. Peli vam bosta duši Edith Piaf in Oliver Dragojević. Edith bo zapela, da ničesar ne obžalujete, Oliver pa, da verjamete v ljubezen. Kaj pa želite, da ostane in živi naprej?
Hvala za kompliment, draga Urška, da lahkotno govorim o minevanju, tudi svojem. Kako ne bi pri teh letih, po spremljanju stotin umirajočih, po tisočih meditacijah in desetinah knjig, ki sem jih prebrala o tem? Kot vedno znova ponavljam za Platonom: vse filozofiranje je priprava na smrt. Stari Grki so filozofijo razumeli kot učenje in ljubezen do modrosti, kako dobro živeti in lepo umreti, kar sodi skupaj in eno sledi iz drugega. In jaz sem učenka te in take filozofije.
Več v reviji Jana št. 15, 12.4.2022
