Sonja Pungertnik, defektologinja, ravnateljica Ignacijevega doma duhovnosti, izvajalka delavnic za slepe in slabovidne, Slovenka leta 2014
Njeno življenje je zelo polno. Včasih skoraj preveč, pravi. Pred šestimi leti je prevzela vodenje Ignacijevega doma duhovnosti, kjer uživa s čudovitim kolektivom, s katerim izvajajo številne programe za osebnostno in duhovno rast. »Moje srce je še vedno predano delu na področju medosebnih odnosov in odpuščanja. Vsako leto izvedem ta program za skupino ljudi, ki si želi izboljšati odnos do sebe, soljudi, sveta in Boga.«
Sporočite nam ime ženske, ki vas navdihuje, naj bo znana ali pa ne, s kateregakoli področja – po pošti: Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana – Polje, po e-pošti: jana@media24.si, ali na Janin Facebook ali Instagram.
Koronakrizo je izkoristila za izdajo svoje prve knjige, mladinskega romana z naslovom Misliš resno? »Gre za zgodbo o slepi najstnici Sari, s katero želim bralcu približati življenje in doživljanje nas, ki ne vidimo, pa tudi potrkati na vprašanje resničnih stališč in odnosa družbe do ljudi z oviranostmi.« Z namenom ozaveščanja že 27 let pripravlja in vodi redno mesečno oddajo Luč v temi, z vsebinami o življenju in delu slepih in slabovidnih. »Prav tej skupini ljudi posvečam tudi največ časa izven službe. Vodim različne rehabilitacijske delavnice, skupino za duhovno rast ter organiziram druge aktivnosti za osebnostno rast in druženje. V prostem času pa še vedno najraje uživam v družbi moža in sina, berem ter ljubkujem čudesa narave na našem malem vrtu.«
Kam gre ta svet, smo jo vprašali. »Čas in kraj, v katerih živim, doživljam kot veliko milost, saj se zavedam, da vsi ljudje nimajo takšne sreče in blaginje, kot jo imamo mi. In ker se vendar le doživljam kot del vsega človeštva, čutim veliko bolečino ob stiskah, ki jih doživljajo mnogi. Pa ne samo bolečino. Tudi odgovornost. Zato se trudim ohranjati ravnotežje med imeti in potrebovati, med pravicami in dolžnostmi, med delom in družino … Priznam, ni vedno lahko. Včasih se počutim kot v otroštvu, ko me je nagajivi sošolec vrtel na vrtiljaku, mene pa je bilo strah in sem ga prosila, naj ustavi. Večkrat se zavem, da gredo stvari tako hitro mimo, da jih nimam časa podoživeti in okusiti v polnosti. Ta naglica mi ni prijetna. Žal mi je, da najbolj prizadene prav odnose. Če bi mogla, bi za trenutek ustavila svet. Tudi kot družba bi potrebovali čas, da bi lahko v miru premislili, ali je pot, po kateri drvimo, res prava in ali si res želimo tja, kamor nas pelje. Občutek imam, da so nam stvari nekoliko ušle izpod nadzora. Kot da smo postali lutke v vrtincu, sprijaznjene z usodo, ki jo krojijo drugi in na katero nimamo vpliva. Na to kažejo vse prevečkrat izgovorjeni stavki kot: kaj hočemo, tako pač je; saj se nič ne da; ne splača se; nima smisla … Kot bi pozabili, da naše življenje lahko živimo le mi sami in da nihče drug ne more zapolniti tistega prostora v družbi, za katerega smo odgovorni mi. Kajti lažje je reči, da je nekdo drug kriv za slabo, ki se mi godi, kot pa sprejeti odgovornost za svoja dejanja.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
