»Že kot otrok sem čutila stisko živali. Spomnim se, kako sem peš po Radencih nosila rahitičnega babičinega piščančka in iskala veterinarja, ki bi mu pomagal. Kako sem med pranjem solate nosila vsako mravljico nazaj na vrt. Kako sem še čisto majhna na vso moč želela pomagati povoženi muci, ki je na ves glas mijavkala ob cesti. Hodila sem zvonit na dom veterinarju, njegova žena pa me je znova in znova odpravila, da spi, naj se vrnem pozneje. Vedno sem čutila močan zagon, da jim pomagam, ko so se znašle v stiski. Kolikor sem bila drugače tiha miška, neodločna, nesamozavestna, polna strahov, sem se, ko je šlo za pomoč živalim, preobrazila v 'superžensko'. Vztrajala tako dolgo, da sem naredila nekaj za živalco. Seveda ni bilo razumevanja okolice, ko sem nosila ven vsako mravljo ... Prav tako ni bilo razumevanja, ko sem želela pomagati poškodovani mački sredi ceste, avtomobili pa so drveli mimo. Kaj šele ko sem se odločila, da živali ne želim več jesti,« pove.
Moj prijatelj Timi. Njena prva žival je bil kokeršpanjel Timi. Nikoli ne bo pozabila, kako je oče prišel z njim v naročju v njeno sobo. »Tako zlahka prikličem te občutke sreče, hvaležnosti, ko sem ga zagledala. Ni besed, s katerimi bi opisala, kako zelo rada sem ga imela. Najini sprehodi so bili čudoviti, čeprav je vedno tako vlekel, da mi je skoraj izpahnil roko. Včasih si mislim, koliko lepše bi še lahko bilo, če bi že takrat imela znanje, ki ga imam zdaj. Vsekakor pa sem tudi zaradi Timija to, kar sem danes,« pravi Petra.
Življenje jo je najprej popeljalo na študij mikrobiologije. Vendar je bil klic srca premočan, zato se je po študiju pridružila Društvu za zaščito živali Pomurja in začela projekt izboljševanja življenjskih razmer živali v romskih naseljih. V društvu se ji je odprl svet – prišla je v stik z enakomislečimi. Naučila se je razumeti, ne obsojati, čeprav so videli ogromno hudega. V dvanajstih letih so pomagali tisočim živalim in delali ogromne premike. Po njihovem delu so se zgledovala številna društva za zaščito in pomoč živalim po svetu. Ves čas pa se je zavedala, da je težave treba reševati drugje. Na današnjo pot se je podala pred 16 leti.
Novo življenje za ponija Gogija. Takrat je v njeno življenje prišel konjiček Gogi. Ko ga je spoznala, je cele dneve stal pred drevesom in strmel vanj. Bil je zlomljen in popolnoma zaprt pred svetom. Zaradi njega je začela intenzivno raziskovati, kako bi lahko takim živalim pomagala. »Začela sem odkrivati, kako svojega konja resnično 'ljubeče poslušati' in mu z umirjanjem sebe pomagati, da tudi sam najde mir. Sčasoma mi je uspelo, zdaj želim to znanje deliti med ljudi in jim pokazati pot, ki sem jo prehodila sama, da bodo tudi oni našli v sebi mir in ga prenesli na svoje ljubljenčke. V nas je veliko strahov, agresije, ločitvenih stisk, bolečine,« pravi.
Travme živali so ozdravljive. Tako pri ljudeh kot živalih je travma (nezaceljena čustvena rana) posledica šoka. Pojavi se ob enkratnem dogodku, ko npr. našega psa napade drug pes. Razvojna travma pa je posledica slabe nege (fizične in čustvene). Zgodnje razvojne travme, ko se živčni sistem z možgani šele oblikuje, imajo najgloblje in najtrajnejše posledice.
Več v reviji Zarja Jana, št. 26, 29.6. 2021
