Rekli ste mi, da ste introvertiran človek, ki ga pomirja civilizacija, in da si ne predstavljate, da bi bili na samotnem otoku. Ali vas je strah samote?
Ni me strah, vendar si lahko predstavljam samotni otok s palmo le, če je nedaleč stran bife. Včasih pač sam sebi postavljam diagnoze.
Ne bi bilo bolje iti k psihiatru?
Bi, in sem ga tudi že obiskal. Prepričan sem, da se premalo ukvarjamo z glavo. Za vsako neumnost letimo k zdravniku, nikogar pa ne skrbi, kaj se dogaja v glavi.
Zakaj torej ne hodite redno?
Verjetno se mi zdi, da z mano še ni dovolj hudo. (smeh) Introvertiranost ni bolezen. Ugotovil sem, da mi zelo ustreza, kadar je na koncertu ogromno ljudi, mojemu bratu pa recimo ne. Ravno zato je tako zadovoljen na radiu, kjer ga nihče ne vidi, on pa še vedno lahko nastopa. Kadar je prost, je neprestano obkrožen s prijatelji, jaz pa bi bil lahko cel teden sam v kleti. Očitno potrebujem infrastrukturo. Kadar sem sam, si najlažje napolnim baterije.
Z bratom sta očitno zelo povezana, navsezadnje sta imela skupaj skupino Babewatch. Se torej ne prepirata?
Prej nasprotno. Tudi v skupini ni šlo brez najinih spopadov. Čeprav sem bil jaz glavni, je kitaro igral starejši brat, tako da sva si bila neprestano v laseh in se tudi stepla kar pred skupino. Proti koncu je bilo to že nevzdržno, ker je eden vedno moral imeti prav … A z Mihom sva bila vedno prijatelja, čeprav sva se tudi tepla.
Kdaj sta se zadnjič?
Že dolgo tega. Lani sva se nekaj prerivala, vendar to ne šteje, ker sva bila oba vinjena. Hitro sva ugotovila, da sva za to prestara, in sva šla raje na pivo. (smeh)
Zakaj ste se sploh spuščali v pretep s starejšim bratom?
Ali niste nikoli poslušali nobene njegove oddaje? Človek je res lahko zelo nesramen! (smeh) Meni je sicer všeč, kar počne, vendar ni tako zabavno, ko si sam na tapeti. Če hodiš po robu, lahko hitro padeš čez.
Verjetno je prva leta v pretepih zmagoval Miha, saj je bil starejši?
Miha me je maltretiral od mladih nog, obrnilo pa se je, ko sem ga prvič udaril nazaj. Takrat sem imel petnajst ali šestnajst let. Še danes se spomnim tistega trenutka, ko je debelo pogledal in se čudil, kako sem vendar lahko udaril lastnega brata. (smeh) Še minuto pred tem je udarjal z mojo glavo v omaro, ko sem mu vrnil udarec, pa se je začel lepše obnašati. Starejši bratje so lahko malo preveč pokroviteljski, zato mu moram včasih razložiti, da sem tudi sam že star štirideset let. Tega se sicer zaveda, čeprav včasih z malo zamude, a se na koncu opraviči.
Ali vas je kdaj v šoli ščitil pred drugimi?
Seveda. On je tudi vedno oral ledino, zato se mi ni bilo treba nikoli s starši pogajati o tem, kdaj moram biti doma. Zato sem lahko že dve leti mlajši imel daljše dovoljene izhode, kot jih je imel prej on. Cenil sem, da je boril bitke tudi v mojem imenu. Kljub vsem najinim prepirom sva zelo zaščitniška drug do drugega.
Torej je prednost imeti brata?
Meni se zdi to super, ker s tem opraviš tudi z egom, saj znaš deliti stvari. Mihi se pozna, da je bil prvi dve leti edinček, saj to ostane zapisano v podzavesti. To ni slaba lastnost, vendar je razlika, če imaš nekoga ob sebi vse življenje, kot sem ga imel jaz.
Pravite, da je dobro, da niste edinec, ampak sami pa imate samo enega otroka – hčerko Lilo Angie, ki ima zdaj 13 let. Kako to?
Če gledam s te strani, res ni dobro, da je edinka. Zelo rad imam otroke in hčerke ne bi zamenjal za nič na svetu. A moj način življenja ni kompatibilen z večjim številom otrok. Zadnja leta je stanje malo boljše, prej pa je bilo moje delo finančno nepredvidljivo. Morda na stara leta … Miha ima sedaj dvoletno hčerkico in ga že boli križ. (smeh) To omenjam samo zato, da se mu malo maščujem, ker me je pred časom namočil in objavil fotografijo, pod katero je napisal, da je spet stric. Prejel sem nešteto čestitk, v časopisih pa so takoj začeli razkrivati, da sem postal očka. V resnici je otroka dobila najina sestra.
Kako vas je spremenilo očetovstvo?
To je neka ultimativna odgovornost, ki ni primerljiva s čim drugim. Prelomnica je že trenutek, ko se je pojavil križec na testu nosečnosti. Takrat začneš razmišljati o službi, štalci in kravci. Ne vem, ali sem se res veliko spremenil. Tudi s hčerko se pogovarjam povsem normalno, kot sedaj z vami. Pri trinajstih sva z njo že prijatelja, ki se lahko o vsem pogovarjata, s kletvicami vred.
Kakšni očetje ste rokerji?
Že trinajst let se pripravljam na to, kako bom reagiral, ko bo želela kaj popiti, ali kako bom sprejel njenega prijatelja, ki igra kitaro (zavije z očmi v smehu). Tega seveda ne moreš zajeziti, saj jo bo še bolj privlačilo tisto, kar ji bom prepovedoval. Ko je bila stara tri leta, je bila zaljubljena v Skočirja (Grega, pevec skupine Big Foot Mama, op. a.), in to mu je celo povedala. Že takrat se je začelo, na mojo veliko grozo! Včasih smo glasbeniki res izkoriščali svoj položaj. Tega ne želim nobenemu dekletu.
Več v reviji Zarja, 31. oktober 2017
