Navdušenja nad motorji se je nalezla od očeta, spremljanje motociklističnega športa pa je bilo družinski nedeljski običaj. Še pred nekaj leti si ne bi upala misliti, da bo kdaj najbolj znane obraze tega športa srečevala osebno – kot novinarka. Pred kratkim je postala sodelavka motociklistične karavane na komercialni televiziji. Sicer je šestindvajsetletna Ljubljančanka tik pred koncem študija medicine, za njeno karierno pot pa je zaslužen reševalec na motorju. Na pogovor se je pripeljala z Golnika, kjer opravlja vaje iz interne medicine.

Družinska garaža buhti od posterjev dirkačev še iz leta 1975. Pri njih so motorji sveti, oče pa je pravi častilec. Motorju se je odrekel po precej hudi nesreči še pred hčerkinim rojstvom, vendar sta po šestnajstih letih žena in hči imeli zadosti njegovega očitnega hrepenenja po jeklenem konjičku in sta ga nagovorili, naj si ga spet kupi. Zdaj vozi 1000-kubično potovalno hondo, ki jo je lahko Lara preizkusila šele pred dvema letoma.

Tudi Lara vozi konkretno mrcino, honda CB 600 je primeren motor za daljše ture, kot so Dolomiti, Bosna ali skok na Obalo, z njim pa se rade volje zapelje tudi na fakulteto, da se vsaj enkrat na dan, četudi le za nekaj minut, malo »prelufta«. Ko pred fakulteto razjaha, ni silnega navdušenja – običajno so mimoidoči presenečeni, ko sname čelado, sicer pa v medicinskih vodah veljajo motoristi za darovalce organov. »To je postal že kar naš vzdevek in priznam, da sem se o tem lahko prepričala med delom na travmatologiji. Na motorjih se znajdejo tudi divjaki, ampak to niso pravi motoristi.« Si pa ne zatiska oči pred tem, da so motoristi v prometu zelo izpostavljeni, zato poskuša biti karseda previdna voznica in na motor sede le, če je čisto pri stvari. »Vedno moraš pričakovati najslabše, biti pozoren na vse stranske ulice in predvidevati, da te voznik v avtu z lahkoto spregleda. Načeloma naj bi bili v avtu enako pozorni, vendar imamo tam vsaj nekaj pločevine okoli sebe, na motorju pa je ni.«

Odločna dama. Starši niso ploskali od navdušenja, ko je pri 16 letih oznanila, da hoče izpit za motor, a se je kljub njihovemu neodobravanju sama vpisala na tečaj cestnoprometnih predpisov, naredila najprej izpit za 125-, nato pri osemnajstih za 250-kubični motor ter pri dvajsetih dobila še uradno zeleno luč za neomejeno kubaturo. Za polovico zneska svojega prvega dvokolesnika je celo poletje garala v administraciji in stregla v znanem ljubljanskem lokalu, polovico so prispevali starši. Ko je očetu postalo jasno, da je njena motoristična strast resna, jo je sklenil podučiti o čim bolj varni vožnji. Tako so se začeli Larino spoznavanje s pastmi motociklizma, treniranje osmic s starim tomosom pred hišo in veliko kolesarjenja. »Kar se tiče motorike, je dejansko povezava med kolesom in motorjem. Tako se lahko dobro naučimo, kako ravnati na nekaterih podlagah, kaj se zgodi s prednjo, kaj z zadnjo zavoro, kaj na mokri podlagi ali pesku …« živahno razlaga Lara Lenart, katere motoristična pot se je začrtala pred karierno.

V otroštvu se je precej ukvarjala z glasbo, igrala je prečno in blok flavto, se sama naučila še kitaro in klavir ter pela v rock bandu, zato si je mislila, da bo glasbenica. 

Več v Zarji, št. 14, 4. 4. 2017