Ali imate predstavo o tem, kakšen naj bi bil človek, ki je tako rekoč vse svoje življenje posvetil raziskovanju starih verovanj na Krasu, v okolju, od koder so doma njegovi predniki? Boris Čok, star 65 let, iz Lokve na Krasu, je tako rekoč že z materinim mlekom vsrkaval skrivnosti stare vere. Bogovi, verovanja, zdravljenje, zaklinjanje, skrivnostni sveti obredi, vse to so stvari, v katerih je pridih magije, nekaj, o čemer se ne govori naglas, o tem se le šepeta … Pred srečanjem z njim sem mislila, da bom spoznala hudo skrivnostnega gospoda. Kako sem se zmotila! Boris Čok je eden najbolj odprtih in srčnih ljudi, ki z veliko ljubeznijo raziskuje običaje, šege, navade in vero svojih non in nonov. Imel je to srečo, da mu je o naravi in življenju govorila tudi bižnona (prababica) in mu predajala stara znanja. V naravi so stvari zelo preproste, ko doumeš bistvo. Tak je tudi Boris. Aja, pa še stari roker je povrh vsega, tak je pravzaprav njegov značaj – upornik in pravičnik, začinjen s kančkom drugačnosti.
V šoli o verovanju naših prednikov ne izvemo tako rekoč nič. Marsikomu danes naši stari bogovi, na čelu z bogom Triglavom, ki je bog vesolja, sploh niso znani; da ne govorimo o Belinu, bogu svetlega neba, pa o Svetovidu, bogu vidnega sveta, in o Zemlji, ki je boginja mati. Mogoče se nam nekje zadaj v malih možganih nekaj malega sanja o Živi, ki je slovanska boginja življenja, o Babi, materi zemlji, Mori, Morani, boginji smrti, pa že spet ne vemo nič. Boris Čok je gorak našemu šolskemu sistemu, saj naši otroci o tem v šoli ne izvedo ničesar. Zakaj je naša zgodovina za nas manj pomembna, kot sta antika in stari Rim, to je vprašanje, na katero bi rad dobil odgovor. Doslej ga še ni.
Več v Zarji št. 25, 21. 6. 2016
