Da potrebuje vsak šef svojega japonca (japonski nož), je Bine Volčič spoznal že med kuharskim izpopolnjevanjem v Franciji. Ko mu je Luka Grmovšek, ki že nekaj let z Ostrim robom orje v Sloveniji ledino na področju spoznavanja japonskih kuhinjskih nožev, predlagal, naj mu s svojimi izkušnjami pomaga pri izdelavi japonskega noža, ki bi bil prilagojen slovenskim kuhinjskim navadam, je tudi v tem videl privlačen izziv. Luka Grmovšek pred petimi leti še v sanjah ni pomislil, da bi mu lahko japonski noži »rezali kruh«. Ker je po duši plezalec, je v mladosti opustil študij in postal zidar za višinska dela, saj se je izkazalo, da je po zidarjih, ki so hkrati odlični plezalci, zelo veliko povpraševanja. In pri tem delu je zelo užival.

Potem pa so ga »poklicali« japonski noži.
Že od nekdaj ga je namreč zelo zanimala kulinarika in nekega dne se je odločil, da si bo privoščil vrhunski nož. Naročil si ga je na Japonskem. »Prijatelji so me potem spraševali vse mogoče, da bi ga tudi sami radi imeli, in tako sem dobil preblisk o morebitnem uvažanju.« Zelo počasi, s precejšnjimi naložbami, z veliko veselja in še več truda je nastala znamka Oster rob. Danes zastopa pet proizvajalcev, organizirajo tudi delavnice pripravljanja sušija in brušenja nožev. Luki v poslu pomaga tudi družina.

Mojstri iz temačnih delavnic.
Nato se je spet vmešala usoda. Lukova življenjska partnerka, ki je sicer arhitektka, ima brata Mitjo Kobala, ki je poklicni fotograf in je študiral japonščino. Eno leto je živel na Japonskem in Luka je potreboval le še korak, da sta se z Mitjem odpravila na Japonsko. Tam sta pod pokroviteljstvom japonskega veleposlaništva ustvarila fotografsko zgodbo o izdelovanju japonskih nožev. Tri tedne sta preživela v starih mračnih delavnicah, v katerih še vedno ohranjajo tradicionalne metode izdelovanja nožev iz zelo trdih različic jekla. Družila sta se s kovači, brusilci in drugimi mojstri te zelo cenjene obrti. Obiskala sta tudi rudnik jekla in se pogovarjala s poslovneži, ki vodijo jeklarsko industrijo. S 4000 posnetimi fotografijami sta k nam prinesla čudovito zgodbo, ki povezuje tradicionalne majhne delavnice, jeklarsko industrijo in japonsko kulinariko.
Hkrati se je Luka še naprej posvečal razvoju noža s posebej ostrim robom, ki bi imel slovensko obarvano noto. »Ni si bilo treba izmišljati tople vode, da smo lahko naredili svoj nož. Želel sem si imeti jeklo, ki bi zdržalo čim dlje, saj pri nas ni v navadi, da bi nože ostrili tako pogosto, kot to počnejo na Japonskem. Slovenci pač nimamo v krvi tega obreda. Pomembno je tudi, da jeklo ne rjavi, ker Slovenci pri brisanju in shranjevanju nožev v kuhinji nismo tako natančni kot Japonci. Hkrati smo za nož našli obliko, ki je vsestranska in primerna za 80 odstotkov opravil, in to tako v gospodinjstvu kot v profesionalnih kuhinjah. Tu mi je prišlo zelo prav sodelovanje z Binetom. On je vedel, da nekatere lastnosti japonskih nožev pri nas ne bi bile zaželene. Predvsem zaradi načina, kako v Evropi uporabljamo in držimo nože,« pojasnjuje Luka.

Nikar se z njim ne lotite vijakov!
Zakaj japonski nož? Ali lahko tudi laiki opazimo njegove prednosti?

Celoten članek preberite v reviji Zarja št. 24. 14. 6. 2016

Galerija

Poglej vse fotografije (4)