Na fondih maestral se z vodo ljubi
in čez gladino rahlo gre drhtenje,
da se rojevajo kristalov kupi
in plemeniti se s soljo življenje.
(Tone Pavček, Jutranje drhtenje)
V vasi Parecag, streljaj nad sečoveljskimi solinami – štiri kilometre od Pirana in dva kilometra od hrvaške Istre – stoji Casa del Sal, turistična kmetija z nastanitvijo. Pred več kot štirimi desetletji sta Justina in Benjamin Maršič orala ledino turistične ponudbe v tem prelepem kraju, biseru neokrnjene narave in enem najbolj prepoznavnih slovenskih simbolov, ki se poteguje za uvrstitev na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Dejansko gre za avtohtono hišo, ta je bila nekoč le ena izmed hiš premožnih ljudi, ki so živeli v Piranu, v njej pa so stanovali njihovi solinarji. Hišo so večkrat predelali, še preden sta jo kupila Maršiča, sama pa sta za tem na in v njej poskušala ohraniti istrsko-sredozemskega duha. Pred petimi leti sta hišo – s pretanjenim občutkom za pravo mero tradicionalnosti, ki jo želi uživati sodobni človek, ko si vzame čas za oddih – prenovila Maršičeva sinova Darko in Cveto. Takšna je vključena v verigo Hiš s tradicijo, mednarodno organizacijo Europe Tradition, ki se zavzema za to, da bi posamezni objekti – glede arhitekture, notranje opreme in kulinarike – ohranili pridih tradicije.
Umetniške duše
Darko, gospodar in kuhar, ki je domačiji predan z vsem srcem, je človek, ki izraža svojo umetniško žilico največ v kulinariki. Cveta Maršiča pa je resnična umetniška nadarjenost odpeljala naprej na študij na ljubljansko likovno akademijo, nato se je njegovi umetnosti odpiral širni svet. Živel je v Španiji, kjer je spoznal tudi svojo ženo Paulo Merino, s katero imata dva sinova, Matea in Adriana. Zdaj je Cveto ugleden slikar, z družino pa živi in dela v Cascaisu na Portugalskem.
Čeprav je Cveto 3500 kilometrov daleč, je tako rekoč vsak dan v stiku z bratom. O vseh bolj ali manj pomembnih odločitvah, povezanih z njihovo hišo soli, se pogovorita in odločata skupaj. Oba se strinjata, da se je treba prav Pauli – po izobrazbi sicer psihologinji, ki je v sklopu Evropske unije sodelovala pri raznih projektih predvsem glede šolstva in zdravstva – zahvaliti za videz hiše. Pravzaprav ima Casa del Sal njen prefinjen pečat, poudarjata brata.
Otroštvo, preživeto v solinah, je zaznamovalo tudi Cvetovo umetniško izražanje, saj marsikatera slika pripoveduje o boju ljudi z blatom, črnimi telesi, igrami pogrezanja v toplo zemljo, slutiti je mogoče spomine na zgoščeno solinsko vodo, ostro burjo, pogrezajoča se tla, jame, prekope ...
V sodelovanju s časom
Družina Maršič se je od nekdaj ukvarjala s pridelovanjem sadja in zelenjave, Darko je bil desetletje, preden se je odločil za vodenje turistične kmetije, gotovo eden najbolj priljubljenih branjevcev na ljubljanski tržnici, dobavitelj za številne izbrane restavracije in velik ljubljenec kuharskih navdušencev v našem glavnem mestu. Ponaša se tudi z dolgoletno kariero v gostinstvu, od nekdaj pa si je želel, da bi vodil pristno domačijo in kuhal za napovedane skupine ljudi.
Brata najraje vidita, da pridejo k njim ljudje, ki opazijo dragocene malenkosti, saj izžarevajo istrsko-sredozemskega duha, ljudje, ki so občutljivi do teh naravnih in pristnih stvari, ljudje, ki so dejavni na kulturnem področju. Zato je Casa del Sal zatočišče umetniških duš, kot so bile tudi sečoveljske soline vedno kraj navdiha za številne umetnike, ki so solinsko krajino upodobili na svojih platnih, izklesali v kamen, vtisnili v glino ali ovekovečili s fotografijo in filmom. Casa del Sal namreč v sodelovanju z Mobitelom in Obalnimi galerijami že peto leto gosti umetnike, ki ustvarjajo na temo soli. Srečanja potekajo pod imenom Genius loci. V rimski mitologiji je to ime za duha, ki varuje vizionarske misli, te pa za uresničitev svojega genija potrebujejo čas. Gre za ljudi, ki so se združili v želji, da bi temu neokrnjenemu koščku planeta spet vrnili njegovo pomembnost.
Udobje skromnosti, ki ga ponuja hiša, nadgrajujejo obilica umetniških slik, knjig, občutek domačnosti, ki je v sobah in dnevnem prostoru in ga v jesenskih in zimskih dneh tako prijetno zapolnita pogled na ogenj v kaminu in vonj lesa. Z vsakega okna se razprostira drugačen pogled na čudovito pokrajino.
Zelenjava z vrta in slastne marmelade
Z gospodarjem - ki mu še vedno pomagata mama Justina in oče Benjamin, ki ima še vedno roko nad zelenjavnim vrtom in oljkami - se lahko dogovorite za aktivno preživljanje dopusta med obiranjem oljk, uživanje, ki je združeno z ogledom solin in degustacijo jedi, povezanih z olivami in oljčnim oljem. Tudi zima ima svoje čare. Ob živem ognju v kaminu in poskušanju na primer istrske juhice (popečen kruh, polit z oljčnim oljem, s soljo in poprom se pomaka v vino) lahko doživite nove razsežnosti solin. Ne pozabite na ugodje, ki ga brbončicam v tem času lahko pripravita bakalar in polenta ter druge specialitete tega podnebja. Darko je sicer lastnik vseh maminih receptov, njegova izjemna kulinarika izhaja iz njenih in tudi noninih receptov, ki jih nadgrajuje z malenkostnimi sodobnimi, a spet svojimi prijemi.
Tisto, kar plava v kanalih solin in morju, se lahko znajde na vašem krožniku:
bižate (jegulje), rakovice (majhni raki iz blatnih kanalov), sardele, sardoni ... Lahko se dogovorite tudi za pokušino izvrstnega piranskega brancina, ki ga na naraven način goji družina Fonda – recimo brancin Fonda v piranski soli.
Darko uporablja v svoji kuhinji čim bolj pristne in ekološko pridelane surovine. Vsa zelenjava je z njihovih vrtov (radič, berivka, motovilec, beluši, jajčevci, paradižnik, brokoli, blitva), njihovo sadje lahko uživate vse leto, tudi v izvrstnih domačih marmeladah. Uporabljajo tudi svoje odlično oljčno olje, na krožniku pa so vedno tudi vložene olive avtohtone piranske sorte štorta. Marmelade iz fig, češenj, jagod in celo belušev so dejansko neverjetno okusne. Ko vam jih postreže za zajtrk, so po koščku domačega sira, pancete in pršuta prava sladka pika na i tega romantičnega obeda.
Za posebno slavnostne trenutke pa ponudi še svoje vino, refošk in malvazijo.
