Kako naj bi zapisala slabe besede, zgolj zato ker bi želela najti škandale, ki jih, vsaj glasbenih, tokrat ni bilo? Nemogoče! Tokrat je glasba prevladala nad osebnimi interesi in stkala starim sanjam o poletnem festivalu dobre glasbe novo pot. To dokazujeta strokovna nagrajenka, Benčeva Sol, poper in sanje, ter zmagovalka 31. festivala MMS, Delam, kar se ne sme!
Kakšna sreča je, da sem šla na generalko dan pred festivalom in sem lahko vtise prvega dne zapisala takoj in neobremenjena, se je pokazalo v odločilnem večeru, ki se je začel z dežjem ter rahlo nervozno, predvsem pa v ugibanju, kdo bo zmagal. Vsi prisotni so namreč menili, da na letošnjem MMS ni izrazito slabe pesmi.
V zaodrju portoroškega Avditorija, ki je skupaj z RTV Slovenija in piransko občino organiziral 31. festival Melodije morja in sonca, je vrvelo: televizijci so preverjali zadnje podrobnosti, da bi televizijski prenos v režiji Sama Milavca tekel brez zapletov, nastopajoči, urejeni in naličeni, so razbijali tremo s klepetom, smehom ali tiho koncentracijo, gledalci (zbralo se jih je med tisoč tristo in tisoč petsto, kar je veliko!), že vsi na svojih sedežih, so radovedno stegovali vratove proti zakulisju, da bi našli svojega favorita. In favoritov je bilo prav toliko kot nastopajočih. Res je, da so tisti malo mlajši, a festivalsko dovolj izkušeni mački s seboj pripeljali tudi kakšen avtobus navijačev, in res je, da ni zmanjkalo govoric o tem, da je Štajerska pokupila enormno število vstopnic, da bi pomagala svojemu avtorju (in pevki). A se teh govoric ni dalo preveriti – in zakaj bi jih, ko pa je letošnje glasovanje potekalo v štirih enakovrednih pasovih (po telefonu, radijske postaje, vsak peti gledalec v Avditoriju in strokovna komisija), zmago pa je prinesel seštevek vseh glasujočih.
No, strokovna komisija, ki ji je predsedoval legendarni Jure Robežnik, skladbe pa so ocenjevali še Mojca Menart, Damjana Kenda Hussu, Danilo Kocijančič in Patrik Greblo, je pesmim pozorno prisluhnila že v petek zvečer na generalki in že takrat razdelila svoje glasove. Seveda je razdelitev točk in strokovnih nagrad ostala skrbno varovana skrivnost do razglasitve rezultatov.
Pod odrske luči na lepi sceni sta najprej stopila odlična in duhovita voditelja Lorella Flego (preoblekla se je štirikrat!) in Peter Poles, glasbeno pa so večer začeli Stereotipi, ki smo jih pred dvema letoma spoznali na Emi. Precej aplavza je požel kantavtor Matija Jahn, ljubitelj ljubezni in svobode, pohvale pa Roberto Buljevič, veteran festivalov, ki vedno nastopa z dobrimi, tudi nagrajenimi komadi. Goričani The Maff so peli malce bolj začinjeno besedilo, domačini Sons, nagrajenci strokovne komisije izpred dveh let, so bili kot vedno dobri, najmlajša nastopajoča, šestnajstletna Katja M., je premagala tremo in zapela dokaj suvereno. Veteranka, rokerica Majda Arh, večkratna nagrajenka festivalov, ne more razočarati ne z vokalom ne s pesmijo (sama je avtorica besedil in skladb), tudi Peter Januš je bil soliden, Andrej Ikica baladno razpoložen, enako Aleksandra Cavnik, ta je očarala s celoto. Voyage se šele dobro prebija na glasbeni sceni, Petri Pečovnik pa so k visoki uvrstitvi poleg pesmi pomagali prijatelji, ti so v Avditoriju zanetili burno navijaško vzdušje. Žal sem o poteku glasovanju slišala šele kasneje, saj smo avtorji čakali v zaodrju, kamor ni segla nobena beseda, in tako niti nismo vedeli, kakšne nagrade nas čakajo in kako dramatično je potekalo glasovanje – vse, kar je prišlo do naših ušes, je bilo huronsko vpitje!
In končalo se je glasbeno dobro: 31. festival MMS je z odlično pesmijo in izvedbo oziroma s soljo, poprom in sanjami začinil legendarni Janez Bončina Benč, veliki in zasluženi nagrajenec strokovne žirije. Povsem nepričakovano pa so na odru še enkrat stali in zapeli zmagovalno (strokovna komisija jim je namenila drugo mesto!) pesem 31. festivala MMS tudi festivalski debitanti, mladi kranjski džezerji Jazz Station. Njihova pesem Delam, kar se ne sme je edina doživela spontan aplavz na odprti sceni že med izvedbo. Iskrene čestitke iz vsega srca!
Na srečo prej nisem in nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, kajti zgodilo se je tisto, kar si želi vsak glasbenik ter avtor, tisto, kar je najslajše: nepričakovana zmaga! Res je, da so jo napovedovali pohvale, čestitke in tiho navijanje novinarjev, hostes ter komentarji ljudi, ki jim je nagajiva, drugačna pesmica sedla v srce – a to ni bilo nič nenavadnega, ker je pesem v resnici, kot je dejal kolega novinar, nova, alternativna pot dobrega popa. No, pa da se ne bo slišalo preveč idealno in idealistično: vsi glasbeniki seveda niso bili navdušeni tako kot občinstvo in stroka, a daleč najboljše in najpomembnejše je, da se je tokrat v resnici in generalno ocenjevala glasba in ne videz, dekolteji ter siceršnja popularnost!
Nekatere letošnje pesmi bodo po nekaj glasbeno sušnih in revnejših letih zagotovo ostale in obstale, vsaj nekatere bodo znova prerasle čas v upanju, da bodo semena dobre glasbe prihodnje leto našla nove izjemne glasove, nove iskrene, nagajive ali poetične besede in nove, drugače zveneče note, ki znajo naježiti kožo. Da bodo glasbeniki še bolj in še raje delali tisto, kar najbolje znajo. Tisto, kar večina na naši ljubi glasbeni sceni že nekaj let ne dela, ker ni dobičkonosno in zato zaželeno.
Da bodo delali tisto, kar se ne sme: dobro, drugačno, pogumno glasbo, ki zna in želi slediti glasbenemu znanju ter glasbenemu srcu! Naj bo tako: ker so pesmi zaradi lepote in je lepota zato, da nam odpira ter odpre srce!
