Neprestano je zaljubljena in brez ljubezni si ne more predstavljati življenja. Tako kot ne brez živih barv, dobrega parfuma in jutranje kave. Vedno je bila sila ustvarjalna, počela je že sto in eno stvar. Barbara Pešut je geografinja, hispanistka, poučevala je glasbo, bila zborovodkinja, kostumografka, odlično je šivala oblačila, risala, predvsem pa jo mami pisanje. V Jani smo pred leti objavljali njen erotični dnevnik, zdaj je izdala svojo prvo pesniško zbirko Prej/potem. Je uspešna besedilopiska, predvsem za Sestre in Tino Gorenjak. In da, moramo zapisati očitno – Magnificova žena. Ah.
Z Barbaro Pešut je tako lahko klepetati. Ob dopoldanski kavi v njenem ateljeju v središču prestolnice, kamor hodi v službo – pravi malce v smehu, pa tudi čisto zares. Tja, kjer se v belino meša zelena barva in so zavese vijolične ter ona na oguljenem stolu tipka svoje igrive, zasanjane besede. Te se tkejo v nove pesmi, v nova besedila. Dela tudi doma. Takrat, ko ji energija ob drugi uri zjutraj ne da miru in ne pusti spati. Pravkar spoznavamo njene misli v dnevniških zapisih v enem dnevnih časopisov, na katere dobiva navdušujoče odzive od povsem neznanih ljudi. To jo izjemno veseli in ji ogromno pomeni.
V njih odkriva tudi življenje s svojo boleznijo – multiplo sklerozo. Pa tokrat ne želi razpravljati o tem. Saj že vsi vedo, pravi. »Ne da se mi. Tega jamranja ne maram,« reče zmajaje z glavo. Čeprav bi marsikdo od nje rad slišal kakšen nasvet ali vzpodbudno besedo. Kako ji uspeva ohranjati ta lesk v plavih očeh? Z ljubeznijo in plezanjem. Zanjo je velika vzpodbuda skoraj vsakodnevno plezanje po z drevesi poraslem pobočju Toškega čela in plezanje v umetni plezalni steni pod budnim očesom trenerja.
Ljubezen plesalke in godca. Aleš Šteger je na nedavnem predpoletnem druženju na čast Barbarini pesniški zbirki o njeni poeziji povedal: »Besede v njenih pesmih so erotični inštrument.« Dišijo pa tudi po ljudskem. »Ljudska tematika me navdihuje in mi je zelo všeč. Če zaslišiš besede, kot so gvant, dečva …, je to tako močno in domače, tako sigurnega se počutiš. Rečeš: to je ziher prav! Ob teh besedah zavibrira, postaneš hudomušen – ne da se razložiti. Preprosto lepo je.« Ne nazadnje je plesala pri Akademski folklorni skupini France Marolt kar dobrih šest let, ljudski plesi in pesmi so jo tam še bolj posrkali vase. Med maroltovci je našla tudi moža. Čeprav sta se z Robertom, Magnificom, poznala že od majhnega, sta se na folklori ponovno srečala in nato zaljubila. On je igral tamburico, ona plesala. In potem so se iz te zgodbe rodile Katice, dala jim je ime in z njimi veliko sodelovala.
Njeni priljubljeni temi še vedno ostajata ljubezen in erotika, poezijo ali prozo pa zliva med računalniške tipke vsaj štiri ure na dan. Mimo so časi, ko je popisala cele zvezke, metala verze in besede z lista na list. Zdaj sta z računalnikom postala že precej intimna. Kakšna je dobra erotična zgodba? »Tista, ki te stimulira,« pravi Barbara, ki trenutno piše kratke erotične zgodbe. Ob njih se počuti brezskrbno. Naslanja jih na različne kraje – od Reykavika, Kranja, Kosez, Volčjega Potoka do Afrike. Ta se ji zdi še posebej erotična. »Tam je tako dobro. V Afriki sem bila že pred desetimi leti štirinajst dni na drugih medenih tednih – takrat si ravno prav neumen, da hočeš videti samo lepe stvari. Smaragden Indijski ocean, pasijonke, krasni črnci, Masaji, lepote je bilo v izobilju,« pove prepričljivo in z navdušenjem.
Navdušujejo jo tudi majhne radosti, ki si jih ne pusti vzeti: jutranja kava, dobra hrana, dober parfum, žive barve oblačil. Te ji dajo nekaj posebnega. »Punce no, malo več živih barv dajte nase! To pogrešam na ulici – barve!«
Neprestano je zaljubljena v svojega moža – že 25 let; sem in tja tudi v kaj ali koga drugega. »Pa ne bodite zavistni! Saj ste vi tudi lahko,« se poslovi v smehu.
Jana, št. 28, 14. 7. 2009
