Poslušati glasbo Ksenije Jus - Xenie (natančneje njenega »tria in pol«) je prav posebno doživetje. Ko s kitaro v rokah pride na oder, je instrument skoraj bolj opaziti kot Ksenijo. A tako je le, dokler ne odpre ust. Poslušalci onemijo takoj, ko zapoje katero od svojih pesmi, ki zadenejo naravnost v srčno žilo.
Ksenija Jus - Xenia je ena redkih uveljavljenih kantavtoric pri nas. Strah jo je, da sodi v redko človeško vrsto, ki bo v naši državi kmalu izumrla. Kajti pri nas ženska enakopravnost v glasbi velja le pri zvrsteh, ki so všeč širšemu občinstvu. Kot ženska se – kot na veliko drugih področjih – na tej sceni po njenem mnenju še toliko težje prebiješ. Tudi zato, ker kantavtorstvo, četudi pri poslušalcih dobiva čedalje večjo veljavo, v naših ušesih in možganih (še) ni ravno najbolj čislano. Razumljivo. Kdo od tistih, ki si želimo verjeti, da sta za vse, kar se nam dogaja, kriva narava ali Bog, pa si želi slišati bolečo resnico?
Orožje v rokah strahopetcev. V Ksenijinih angažiranih besedilih ni dvoma, kdo bi lahko spremenil tisto, kar nas moti v družbi, katere del smo. Zato sodijo njene puščice med orožja, ki vedno zadenejo tja, kjer najbolj boli. Tudi to je eden od razlogov, da mediji raje predvajajo glasbo, ki je všeč širšemu občinstvu; glasba kantavtorjev, z izjemo treh ali štirih, pa se bo vsaj pri nas bolj težko prebila skozi radijske sprejemnike ali na vrhove glasbenih lestvic. Prav zaradi množičnosti so v pop glasbi razmerja med ženskami in moškimi bolj izenačena kot pri kantavtorstvu, meni Ksenija. Glede na »množičnost« poznavanja in predvajanja tovrstne glasbe ni prav nič čudnega, da lahko v Sloveniji kantavtorice preštejemo na prste ene roke.
Za vsestransko umetnico, ki je prve glasbene korake naredila pred petnajstimi leti, je tudi že sedem let trajajoča gledališka kariera tam nekje v štajerski prestolnici, kjer jo je umetnost potegnila vase še kot gimnazijko. Pred sedmimi leti je tam nastala ideja o Kant(a)festu, danes zelo uveljavljenem festivalu kantavtorjev, ki ga je Ksenija prvič organizirala v Ljubljani. Pozneje, ko je produkcijo prevzel kantavtor Peter Andrej, so festival preselili v Ruše.
Ksenija pa je iz domačega Maribora (natančneje, iz Frama pri Mariboru) poleg ljubezni do umetnosti prinesla še marsikaj drugega. Recimo ničelno toleranco do nasilja. »Že kot deklica sem spoznala, da grozote, ki se ti zgodijo, niso nepremagljive. Nasilje pa je orožje v rokah strahopetcev!« Prepričana je, da je ljudi v Sloveniji nenehno česa strah, ker ne znajo živeti odprtega življenja. »Slovenska družba je zelo zaprta, vsak nosi v sebi več tisoč strahov, o katerih ne morejo spregovoriti. Raje, kot da bi z njimi prišli na dan, zaradi njih trpijo vseh 70 let življenja!« Že v otroštvu je slovela po svojeglavosti, ki jo sama danes raje imenuje »sposobnost za izražanje občutkov«. A kot otrok je imela v vaškem okolju zaradi te lastnosti seveda veliko več težav kot danes, ko zmore te svoje občutke jasno izraziti z glasbo.
Več v Jani št. 30, 28.7.2009
