Kaj bi ovinkarili. »Živimo v takšnih časih, ko nam zdrava ironija pomaga preživeti. Naslov filma se mi zdi pomemben, je prva informacija o filmu in intonacija, kako film gledati. Vedno se trudim, da moji naslovi udarijo naravnost v problem in temo, ki jo v filmih obdelujem,« pravi Kozole.
Aleksandra (Nina Ivanišin) je študentka jezikov, ki v ničemer ne izstopa. Čez teden je v Ljubljani, konec tedna se vozi domov k očetu v Krško. Nič drugače ne govori, nič drugače se ne oblači kot njene sošolke. Ena razlika pa je: Saša se občasno prostituira. S tem zasluži dovolj, da si je kupila stanovanje. Svoje storitve oglašuje pod šifro Slovenka.
Meni se je zdela za nekoga, ki se prodaja za dvesto evrov, preveč navadna, sivomiškasta, premalo glamurozna, ampak režiser in koscenarist Kozole se ne strinja: »Ne, nikakor ni premalo glamurozna, kje pa. To je bila osnovna ideja tega filma – da Aleksandra v ničemer ne izstopa od stotin študentk, ki grejo vsak dan po centru mesta proti fakultetam. Z drugačnim pristopom bi se zrušil ves koncept filma. Če bi jo delali bolj glamurozno, bi bil to še en banalen film o prostitutki. Jaz pa sem delal film o študentki, ki sebe sploh nima za prostitutko. To opravi takole, mimogrede.«
Slovenka pravzaprav sploh ni film o prostituciji, pravi: »To je predvsem film o dvojnem življenju, ne o prostituciji. Film govori o tem, da vsak dan srečujemo ljudi, ki živijo še drugačna življenja. Tako kot mi. To je tisto ključno, kar me je v tem filmu zanimalo – koliko skrivnosti nosimo v sebi.«

Kovačeva kobila in druge zgodbe. Slovenka je koprodukcija, denar so vanjo vložili tudi Nemci, pa hrvaško in srbsko kulturno ministrstvo. »Sprašujete, kako to, da so Hrvati in Srbi pripravljeni vložiti denar v slovenski film? Slovenski film in nekaj slovenskih avtorjev v tujini bolj cenijo kot doma, tako pač je. Po mednarodno uspešnih filmih se oglasijo koproducenti, ki so pripravljeni vložiti denar v tvoje nove projekte. Seveda vse to vodi producent Danijel Hočevar.«
Film je obiskal že nekaj tujih festivalov in svetovne predvajalske pravice je že kupila berlinska distribucijska hiša. »Trenutno potekajo resni pogovori o distribuciji Slovenke v Franciji, Nemčiji in Severni Ameriki. Vendar pa take stvari trajajo več mesecev,« poroča Kozole. Pred tem čaka v naslednjih mesecih Slovenko še več mednarodnih festivalov, vabila pa menda še prihajajo.
Snemali so v  več ljubljanskih hotelih. Jih je bilo težko preprositi za dovoljenje, da se po njihovih hodnikih sprehodi filmska prostitutka? »Ne, nasprotno. Snemali smo v Slonu, Levu, Parku in v hotelu v Krškem in povsod so imeli do ekipe zelo naklonjen odnos. Zanimivo je bilo videti Ljubljano iz perspektive tujcev, ki jo vidijo iz hotelskih sob. Popolnoma druge vizure imajo kot mi, ki v tem mestu živimo.«

Prava ekipa. Film je nastajal več kot pet let in sprva bi ga morali posneti v več državah, glavno vlogo pa naj bi igral Britanec Tim Roth. Ko je ta projekt propadel, ga je Kozole predelal, medtem pa je v nekaj dneh kar v svojem stanovanju posnel vmesni film Za vedno.
Naslovno junakinjo Slovenke je našel na avdiciji. Pravzaprav je bilo veliko avdicij, za vlogo so se potegovale poklicne igralke, študentke akademije in amaterke, skupaj več kot petdeset deklet. Kozole je nazadnje izbral Nino Ivanišin, rojeno leta 1985. Stara je toliko kot njena junakinja, končala je študij dramske igre na AGRFT, od lani je stalna članica SLG Celje. Nastopala je v več študentskih filmih, v Slovenki pa je prvič zaigrala glavno vlogo v filmu.
Pri Kozoletu je veliko igralcev že stalnica, na primer Peter Musevski in Primož Petkovšek, Marjuta Slamič in Dejan Spasić pa sta igrala glavni vlogi v njegovem predhodnem filmu Za vedno. Kozole, morda bolj kot kateri koli drugi slovenski režiser, rad dela z istimi igralci. »Predvsem delam s tistimi igralci, za katere verjamem, da so dobri in da znajo vrhunsko izraziti tisto, kar v filmih potrebujem – prepričljivost. To je tako kot s pravo ekipo pri košarki: če dobro igra, je ne menjaš, samo še dodajaš mlajše,« pravi.

Junakinja našega časa. Slovenka ni ravno vesel film. Ampak Kozole trdi, da je v njem vendarle tudi nekaj optimizma. »To nikakor ni zamorjen film. Dokaz za to so projekcije v Sarajevu in Torontu, kjer je občinstvo izjemno dobro komuniciralo s filmom in se tudi smejalo. Najbrž ne bi bili navdušeni nad filmom, ki jih zamori. In nad Slovenko so bili navdušeni. Neki kritik na festivalu v Torontu mi je rekel, da je to eden najbolj optimističnih filmov na festivalu. Glavna junakinja pač uteleša čas, v katerem živimo: je lepa, pohlepna in osamljena. Hotel sem narediti film, ki bi obravnaval relevantno temo in bil hkrati dovolj privlačen za gledalca. Verjamem, da nam je uspelo oboje.«