Pisalo se je leto 1956 in na začetku poletja je takrat 32-letna Katica v zagrebški porodnišnici postala mamica ljubke dojenčice, ki je dobila ime Olgica. V tistih časih so bili porodniški dopusti silno kratki, zato se je morala tudi Katica po dveh mesecih porodniškega dopusta, ki ju je preživela s svojo deklico, vrniti na delo v eno od zagrebških tovarn. Žal tudi varušk ni bilo na pretek. In ker z možem nista našla nikogar, ki bi skrbela za Olgico v času, ko sta bila v službi, ji je patronažna sestra Anka predlagala, naj da deklico v zagrebški materinski dom, dokler ne bo našla varuške. Katica je vsak dan po službi hitela k svoji deklici, vmes pa mrzlično iskala koga, ki bi lahko pazil na otroka pri njej doma. Dobrih 14 dni je bila tako razpeta med službo, materinskim domom in domom. Tudi tisti dan je prišla, ko je bila Olgica bolna, in potem sta jo s sestro Anko na rokah odnesli v zagrebško otroško kliniko v Kljajičevo ulico. In tisti dan, ko je končno našla varuško, so ji sporočili, da je njena deklica umrla.
Je bila res mrtva? »Tisti, ki še ni izgubil otroka,« pravi gospa Katica, »si ne zna predstavljati, kaj to pomeni. Oba z možem sva bila neizmerno prizadeta in vse se je dogajalo kot v sanjah. Nisem mogla razumeti, zakaj je prav moja Olgica umrla oziroma kako to, da je umrla, če pa je bila tako krepka dojenčica, rdečih ličkov in sijočih očk. In vsak dan se mi je prijazneje smehljala. Vse se je dogajalo kot v morastih sanjah. Ko sem na mrtvaškem odru gledala svojo trimesečno deklico, se je zdelo, da ni mrtva, da spi. Bila je kot angel z lepimi rožnatimi lički. In v tisti zmedenosti, ko sem se poslavljala od svoje male sreče, se mi je zdelo vse, kar se je dogajalo, povsem normalno. Niti v sanjah mi ni prišlo na misel, da bi lahko šlo za kakšno manipulacijo. Tudi to, da nisem smela biti v prostoru, kjer so pripravili Olgičino krsto, se mi je takrat zdelo normalno. Malce čudno je sicer bilo, da je pogrebec nesel malo krsto kar pod pazduho, kot da bi nosil prazno škatlo in ne krsto z dojenčkom, vendar o tem takrat nisem veliko razmišljala. Vedela sem samo, da moje Olgice ni več. Praznina, ki je nastala v meni, je bila nepopisna. Tri leta nisem smela slišati otroškega joka, ne da bi me oblile solze. In še danes, ko pomislim na tisti dan, me stisne pri srcu.«
Nikoli pozabljena. Žalost, ki se je naselila v Katičino srce, je bila neizmerna. Žalost je bila tako huda, da je tudi mož ni mogel potolažiti. Čedalje dlje sta si bila, čedalje bolj vsak k sebi sta živela in nekega dne sta lahko le še ugotovila, da sta si tujca. Da nimata nič več skupnega. In sta šla vsak svojo pot.
Katico je njena leta 1966 pripeljala v Slovenijo, v Maribor. Spet se je poročila. Dobila je dobrega moža, ki je razumel njeno bolečino. V letih, ko sta se srečala, o svojih otrocih nista več razmišljala. A tudi drug z drugim sta si znala urediti lepo in harmonično življenje.
Potem pa je Katica spet ostala sama. Vdova. Z veliko spomini na tiste, ki jih je imela rada. Svojo bolečino je prenesla na papir in rodile so se številne pesmi. Tudi pesniško zbirko je izdala. In čedalje pogosteje je razmišljala o Olgici. O tistih čudnih okoliščinah, v katerih jo je izgubila. V svojem življenju je videla že veliko mrtvih ljudi. A prav noben obraz ni bil tako rožnat kot Olgičin. Vsi so bili bledični, takšni, ki so že na prvi pogled govorili o tem, da v njih ni življenja. Pri Olgici pa …
Nekaj ni v redu. Nekoč je prišla na obisk nečakinja. Beseda je dala besedo in nečakinja je Katici rekla, da je v bolnišnici v Novem Celju, kjer se je nekaj časa zdravila, videla medicinsko sestro Magdo, ki je bila menda povsem podobna Katici. In ko je ta vprašala nečakinjo, kaj meni, koliko je Magda stara, se je pokazalo, da je takih let, kot bi bila njena Olgica, če bi še živela.
Katica, ki je o svoji deklici v teh letih veliko razmišljala, je izrazila željo, da bi se odpravila v tisto bolnišnico in poiskala sestro Magdo, ki je nečakinjo spominjala na teto Katico. Pa ji je nečakinja rekla, da je to popolnoma brez pomena. »Ni mi rekla,« pripoveduje Katica, »kaj boš hodila, saj veš, da je tvoj otrok mrtev. Rekla mi je, kaj boš hodila tja, saj nima tvojega priimka pa tudi imena, ki si ga dala ti otroku, ne. Vse je drugače. Pusti jo tam, kjer je, kaj jo boš zdaj iskala. To je v meni spet vzbudilo spomine na neke nelogičnosti, povezane s hčerkino smrtjo. Tudi to, da ni po njenem pogrebu nihče zahteval plačila. Pa tudi, da na oglasni deski v Zagrebu, kjer so bila obvestila o umrlih, nisem našla njenega imena. In bolj ko sem razmišljala, bolj se mi je zdelo, da tu nekaj ni v redu. Da moj otrok verjetno nekje še živi. Da je bila njena smrt samo farsa, da bi mi jo vzeli oziroma da bi jo nekdo, ki ni mogel imeti otrok, pa si jih je želel, posvojil.«
Katica se je odpravila v Zagreb in znova zahtevala dokumente o hčerkinem rojstvu in smrti. »Moja Olgica se je rodila 21. julija 1956 v zagrebški porodnišnici kot Olga Cupać. Oče Živko, mama Katica. Po podatkih iz mrliškega lista naj bi umrla 22. oktobra leta 1956 ob 2.30 v Zagrebu, ob natanko isti uri, kot se je rodila. A v prav nobenem dokumentu ne piše, da je bila v materinskem domu, da je zbolela za pljučnico, kot so mi rekli, in da je umrla med zdravljenjem na otroški kliniki,« razlaga Katica. Prav ti nepopolni dokumenti in nenavadno vedenje nečakinje so Katico gnali naprej. Pa tisti notranji čut, pravi, ki ga ima verjetno vsaka mama, ki ve, da njen otrok živi, pa čeprav nima stika z njim.
Mama in hči se iščeta. »Morda bo kdo mislil, da sem čudna,« pravi Katica, »a se na to sploh ne oziram. Želim izvedeti le resnico oziroma najti svojo Olgico, pa je vseeno, pod kakšnim imenom živi. In sem se po pomoč obrnila tudi k vedeževalcem oziroma jasnovidcem. Štiri zelo priznane sem obiskala. In vsi so mi odgovorili enako. Da moj otrok živi. Da ob njem ne vidijo križa. Da je bil otrok posvojen. Ena od vedeževalk pa mi je celo dejala, da moja deklica zdaj ve, da je posvojena, in da me tudi ona išče. Da ima svojo družino in da živi nekje na Hrvaškem. In da naj jo čim prej poiščem.
Upam, da bo to prebrala sama oziroma da bo to prebral kdo, ko jo pozna. Ki pozna dekle, ki je bilo rojeno 21. julija 1956 v Zagrebu in je bilo posvojeno.
Stara sem 85 let in vse, kar si pred smrtjo želim, je, da bi našla svojo deklico, da bi jo lahko objela in ji povedala, da jo imam rada. Da je nisem nikoli pozabila,« pravi gospa Katica in srčno upa, da se ji bo ta želja čim prej uresničila.

Okvirček
Natančne podatke o gospe Katici hranimo v uredništvu. Če bi kdor koli kaj vedel o njeni hčerki, naj nas pokliče oziroma sporoči na telefon 070/707 899.