Ko je bila mlajša, ji je trener ob neki priložnosti dejal, da nima preveč posrečenega značaja za tekačico. Najbrž se Petra Majdič ni spomnila teh njegovih besed, ko je stala na olimpijskem odru in sprejemala svojo, z diamanti posuto medaljo. Prav v teh trenutkih, ko je z muko stala vzravnano, s težavo premagovala bolečino v prsih in se bojevala s strahotno utrujenostjo, je Petra pokazala lastnosti, zaradi katerih je trener takrat dejal, da nima nikakršnih možnosti v krutem, napornem in neusmiljenem teku na smučeh - pokazala je pretanjeno žensko dušo, neposrednost, odprtost in ranljivost.
Ko je bila mlajša, ji je trener ob neki priložnosti dejal, da nima preveč posrečenega značaja za tekačico. Najbrž se Petra Majdič ni spomnila teh njegovih besed, ko je stala na olimpijskem odru in sprejemala svojo, z diamanti posuto medaljo. Prav v teh trenutkih, ko je z muko stala vzravnano, s težavo premagovala bolečino v prsih in se bojevala s strahotno utrujenostjo, je Petra pokazala lastnosti, zaradi katerih je trener takrat dejal, da nima nikakršnih možnosti v krutem, napornem in neusmiljenem teku na smučeh – pokazala je pretanjeno žensko dušo, neposrednost, odprtost in ranljivost. Pa tudi solzo. V najbolj ganljivem trenutku ji je po desnem licu spolzela solza in raznežila vso Slovenijo. Mnogi med nami so pred prizorom na televizijskih zaslonih zajokali. Petra Majdič je v tem trenutku – morda pa se je to zgodilo že prej – zasedla prestol slovenske kraljice ljudskih src.
V trenutku, ko je Petra Majdič s poledenele in nezaščitene proge padla v jarek, je onemela vsa Slovenija. Mešani občutki žalosti, jeze in strahu za njeno zdravje so nas mučili, vse dokler se ni Petra – na katere obrazu je bilo videti, da s težavo premaguje bolečino – že sekundo pozneje vrnila na progo. Takrat nismo vedeli, da se ni pritoževala, da ni tarnala, temveč je svoji ekipi vztrajno dopovedovala eno in isto: »Želim si štartati! Ne grem v rešilca. Hočem štartati!«
To je bila tista prava Petra Majdič. Če zavoha uspeh, ne popusti. Takšno jo poznajo le njeni najbližji in njena ekipa. Petra Majdič je trmasta kozoroginja.
Izpolnitvi želje, ki v Petri tli dolgih dvajset let, velike želje, da na vrhuncu forme in tekaške zrelosti na olimpijskih stezah pokaže, kaj zna in kaj zmore, se ni hotela odreči za nobeno ceno. Ni hotela ostati brez (verjetno) zadnje priložnosti, da osvoji olimpijsko medaljo. In je stisnila zobe, smo takrat mislili. No, zdaj vemo, kako resna je bila Petrina poškodba, in zato jo imamo na sumu, da je s svojim robotsko ubogljivim telesom in možgani, v katerih se je razvila izjemna športna in zmagovalna miselnost, sklenila hudičev dogovor in pred zdravniki prikrila resnico o poškodbi, da bi lahko izpeljala čudež.
