Z dr. Petračem smo se srečali v Portorožu, kamor so ga kot častnega gosta povabili organizatorji foruma IBM, le dva dni pred poroko njegove vnukinje v Mehiki, ki se jo je zelo veselil.
Ste kot otrok kdaj gledali v vesolje in se spraševali, kakšne skrivnosti se skrivajo tam gori?
Kropo, v kateri sem živel, obdajajo gore, zato se kaj dosti neba ni videlo. Vem pa, da sem ob večerih gledal zvezde v različnih letnih časih in sem videl, da se premikajo. Najprej je bil Veliki voz na enem kraju, čez nekaj časa je bil pa povsem drugače obrnjen. Pravzaprav sem tako odkril, da se Zemlja vrti. Najprej sem začel opazovati zvezde, potem so me zanimale galaksije in tako sem bil čedalje radovednejši, seveda pa vsega takrat nisem povsem razumel. Pa sem raziskoval naprej.
Ste si mislili, da boste kdaj tudi sami del znanstvenega raziskovanja vesolja?
Seveda ne. Spremljal sem dosežke na tem področju, da bom kdaj sodeloval pri Nasi, si pa nisem mogel predstavljati. Takrat je redko kdo zapustil Slovenijo. Se pa spominjam, da je šel moj profesor Peterlin, ko sem še študiral fiziko, za pol leta v Ameriko, zato nas je moralo takrat kar precej študentov za nekaj časa odložiti študij, ker ga ni bilo. Spominjam se, da sem se vpisal še na študij matematike, da sem lahko obdržal status študenta.
Menda je vaši bogati karieri pri Nasi botroval cel kup naključij? Kako ste pravzaprav zašli v Ameriko?
Ko je bil profesor Peterlin v Ameriki, sem imel čas in sem si rekel, da grem tisto poletje še malo po Evropi. Med drugim sem bil v Münchnu in šel sem si ogledat še nekdanje koncentracijsko taborišče Dachau. Pri razumevanju voznega reda vlakov sem pomagal nekemu Američanu in pozneje je ta človek prišel tudi v Slovenijo. Takrat me je vprašal, ali sem kdaj pomislil o študiju v Ameriki. Pred tem mi to še na misel ni prišlo! Čez dve leti pa sem to idejo že uresničil. Pravzaprav ima zasluge za to profesor Peterlin! Če on ne bi šel v Ameriko, jaz ne bi šel v Nemčijo in ne bi srečal tistega Američana. Glejte, na to nisem nikoli pomislil! V življenju se res dogajajo neverjetne stvari. Včeraj sem šel recimo v Piran. Na tistem turističnem avtobusku sem srečal gospo, ki jo poznam iz Kalifornije! Sicer Slovenko, toda ali ni nenavadno, da v Piranu srečam žensko, ki sem jo pred toliko leti spoznal v Los Angelesu?
Po doktoratu na znameniti univerzi UCLA ste bili le še korak od službe pri Nasi?
Med trajanjem programa Apollo, torej pred letom 1969, ko so prvič pristali na Luni, smo bili fiziki tako iskani, da bi lahko dobil tudi deset služb. Zaradi tekme s Sovjetsko zvezo so Američani za znanost in raziskovanje namenjali neomejene vsote denarja. Dve, tri leta pozneje, ko sem doktoriral, pa je bilo prav nasprotno. Imel sem kolege in znance, ki so delali v JPL (Jet Propulsion Laboratory, ki deluje v sklopu Nase), in svetovali so mi, naj jim napišem predlog za eksperiment v breztežnosti, pa bo možnost za zaposlitev večja. Napisal sem svoj predlog, in ker se je ujemal z njihovim programom, so me zaposlili. In res smo tisto, kar sem predlagal, delno potem naredili na vesoljskem taksiju.
Več v Jani št.15, 13.4.2010
