Pred kratkim smo lahko brali zgodbo o Tržičanu, ki že skoraj leto dni živi v avtomobilu, v Jani smo že pred tremi leti poročali o štiričlanski družini z Obale, katere edino zatočišče je bil avto, prav tako smo pisali o Celjanu, ki je izgubil stanovanje in se znašel v avtomobilu. Čedalje jasneje je, da to niso osamljene zgodbe. Zgolj na območju občine Piran smo izvedeli kar za tri. Življenje v avtu postaja realnost. Terenski socialni delavci se srečujejo z grozljivimi zgodbami in pravijo, da se v avtu z vsem svojim imetjem že jutri lahko znajde prav vsak izmed nas.

Najprej izgubiš službo, sočasno sprejmeš nekaj napačnih življenjskih odločitev – in že si lahko na cesti. Ni tako nemogoče, kot se komu zdi, pravi psiholog Brane Vodenik, ki skupaj z Aljošo Golubičem dela v programu terensko delo z brezdomci na Centru za socialno delo Piran. Obala je izjemno skromna z namestitvami za brezdomce, manjka začasnih nastanitvenih objektov, že tri leta si prizadevajo, da bi naposled le prišli do zavetišča za brezdomce. Njihova pričakovanja so stvarna, zato bi bili izjemno zadovoljni že s parcelo, na katero bi lahko postavili bivalni kontejner s sanitarijami. Tako bi začasno rešili tudi problem prenočevanja v avtu. A vse to se na Obali zdi še bolj neuresničljivo kot drugje, saj so vse bivalne zmogljivosti namenjene turizmu. Kapital je pač sveta vladar.
»Tako se človek, ki se znajde v težavah, ne more zateči nikamor drugam kot v lasten avto – to je za nekatere žal edina rešitev. Tisti, ki niti avta nimajo, najdejo zavetje pod smreko, drugi se zatečejo v katero od porušenih in zapuščenih hiš, poznam pa tudi ljudi, ki so si bivališče naredili kar v skladovnici drv. Tam med drvmi so si uredili stanovanje s kuhinjo, straniščem in spalnico,« pripoveduje Brane Vodenik, ki je še pred nekaj dnevi vedel za tri ljudi, živeče v avtomobilu. Eden med njimi je na srečo pred kratkim dobil bivališče v neki kleti, do drugega je zelo težko priti, saj se z avtom nenehno premika in se tako izogiba policiji. Ko parkira avto, ga čez nekaj časa ljudje namreč prijavijo. Organi pregona takrat ravnajo zelo človeško in ljudem v stiski ne povzročajo večjih težav, vendar opravijo nalogo: »avtomobilskega stanovalca« opozorijo in ta se mora umakniti. Avtomobil, ki je nekomu edino zatočišče in edini dom, se že na pogled razlikuje od drugih in vzbuja pozornost, saj je po navadi do vrha napolnjen z oblačili in odejami. V turističnih krajih so na takšna bivališča ljudje še pozornejši.

Mislil sem, da bom znorel. Tudi 47-letnega Bernija so policisti že obiskali, vendar z njimi nima negativnih izkušenj. »Do zdaj sem imel kar mir, a mi je popolnoma jasno, da se bo obme prej ali slej obregnil kateri izmed mimoidočih.« V avtomobilu živi že dobrih pet mesecev in nikoli si ni mislil, da bo padel tako nizko. »Lahko se vam zgodi čez noč. Izgubil sem službo, nato še stanovanje. Če najemnine ne moreš plačevati tri mesece, te bo lastnik vrgel iz stanovanja. Ko izgubiš službo, izgubiš vse – to je najhujše! Poleg tega sem, tako kot je danes verjetno slehernik, zadolžen do vratu in čez. Banka me terja za povračilo limita, dolgovi rastejo iz dneva v dan in mislim, da znašajo že okoli 4000 evrov, pa še to presneto kreditno kartico sem si moral nabaviti – da se mi še tam obresti kopičijo. Hudo mi je. Nerodno se mi je sploh prikazati na banki. Pa vem, da bom nekega dne moral tja. Tudi avto še ni čisto odplačan, zmanjkalo mi je za štiri obroke. In da bi bila stvar še hujša, se mi je še pokvaril. Pozimi se niti greti nisem mogel.« 

Več v Jani, št. 15, 13. 4. 2010