No Mercy pa legendarni Toto in petje za nemško občinstvo z odlično pevko Pink so velika pohvala za slovenskega pevca. A ti uspehi in občudovalci, ki ga primerjajo s Tošem Proeskim, so le češnja na glasbeni torti preskromnega Primorca, ki se je zaradi glasbe iz Škofij pred slabima dvema letoma preselil v Medvode, in je v mladosti občudoval legendi Stevieja Wonderja in Michaela Jacksona. Danes devetintridesetletni glasbenik z občudovanja vredno kilometrino in prepoznavno čepico na glavi (»Ne, nisem plešast!«) se s svojimi pesmimi uvršča na bosanske glasbene lestvice enako kot legendarni Gibonni. Slovenske glasbene pop sladokusce pa osvaja prav tako kot ponovnega svetovnega prvaka boksarja Dejana Zavca, ki mu je prejšnji teden zapel v Tivoliju.

Kruta tujina
Ljubljanska panika in večna dirka z uro, ki je njegovo življenje zadnje leto in pol, pripomore k več dela, toda umirjenost še vedno prinaša rodna Obala. »Manjka mi, a tu je moje delo!« pravi Sami, ki mu brez že pregovorne nevoščljivosti radi in pogosto zaploskajo glasbeni kolegi. Je pač dober pevec. In je bil že kot otrok, ko je pel v zborih, a mu pesmice niso bile všeč (»Zato sem imel glasbo ocenjeno z manj uspešno!«), in predvsem kot mladenič, saj se je z glasbo začel ukvarjati pri dvajsetih – pred tem pa je kot voznik tovornjaka nabiral kilometre in denar. »Glasbo sem imel vedno v krvi,« pravi nekdanji natakar, ki je končal to kariero, ker je vedel, da se bo nekoč ukvarjal samo z ljubeznijo, ovito v note. Že slabo leto po začetku prepevanja je pobral šila in kopita in se odpravil s trebuhom za kruhom v Nemčijo – sprva kot natakar in za eno sezono, toda že takrat se je začela glasbena kariera. »Šef me je slišal peti, pa je nabavil opremo in po celodnevnem delu sem zvečer goste zabaval z igranjem na kitaro in petjem.« Za en sam mesec se je vrnil domov, nato pa se je odzval prijaznemu povabilu tokrat glasbene tujine. »Pevec ene najbolj prodajanih nemških skupin je zbolel, pa sem po priporočilu domačega glasbenega menedžerja agencije McMilan odšel.« Igrali in prepevali so po diskotekah, pri skupini je vztrajal skoraj tri leta in se ogromno naučil. Nato je bilo nastopov manj, denarja pa tudi. »Bilo je naporno, pel sem tudi po sedem, osem ur, sami smo skrbeli za prehrano in drugo. Domov nisem prinesel veliko.« In tudi glasilke so začele protestirati. »Mesec in pol sem bil brez glasu, brez svojega inštrumenta, nisem smel niti govoriti niti šepetati: zdravnik mi je rekel, da bom izgubil glas, če ne bom discipliniran.« Seveda se je prestrašil, se držal navodil in ni pel, skupina pa si je kajpak našla novega pevca. »Rekel sem si: če je to tujina, sem raje doma!«

Več v Jani št.17,26.4.2010